Tiskane izdaje
režija Saša Jovanović
Gledališče Labirint in Društvo lutkovnih ustvarjalcev
premiera 29. 1. 2010
V produkciji Gledališča Labirint in Društva lutkovnih ustvarjalcev ter v koprodukciji Kulturnega doma Španski borci smo si v mali dvorani »pomlajenega« kulturnega središča v Mostah ogledali premiero krstne uprizoritve nagrajene slikanice pisatelja Petra Svetine Klobuk gospoda Konstantina, kakor so si jo za lutkovni oder zamislili in jo umetniško zasnovali Katja Povše, Tina Oman (tudi soizvajalka in soanimatorka) in Saša Jovanović (tudi dramaturg in režiser uprizoritve).
Zgodba o ljubezni med gospodom Konstantinom in rusko emigrantko Olgo, ki jo v prvi polovici prejšnjega stoletja zaneti naključno srečanje pod uro na ljubljanski železniški postaji, je najprej priložnost za nostalgičen »sprehod« po najznamenitejših zgodovinskih javnih družabnih prizoriščih stare Ljubljane (Tivoli, Tromostovje ...), kjer bi se bežna, plaha in krhka medsebojna simpatija med meščansko omikanima in zadržanima protagonistoma sploh mogla razmahniti v trajnejše ljubezensko čustvo. Potem pa tudi pravo »igrišče« za prepoznavanje vloge »višje sile«, njene neobvladljivosti in nepredvidljivosti, ki jo v srečen razplet starosvetne ljubezenske avanture prinaša kot pravljični »deus ex machina« ljubljanski Zmaj. Prav ta s svojimi dobrodušnimi in naklonjenimi sapami namreč poskrbi za to, da elegantni Konstatinov snubitveni klobuk potem, ko ga je lastnik v svoji raztresenosti pozabil doma in ko so ga ljubosumni vrstniki in »tekmeci« s stojala maščevalno (za)vrgli skozi okno, ob najprimernejšem trenutku »dohiti« in ozaljša plešo raztresenega snubca ter odločilno pripomore k srečnemu snidenju medsebojno hrepenečega ljubezenskega para.
Režiser Saša Jovanović in avtor likovne podobe Peter Škerl (za izdelavo lutk in scene je poskrbel Žiga Lebar) sta za komorno prizorišče izbrala govorico namiznih lutk, deloma marionet na togih vodilih in kratkih navezavah, mestoma ročnih lutk in ploskovitih lutkovnih skupin, vódenih od zadaj. Posameznim prizoriščem sta določala pomene in primerna vzdušja z izbranimi podrobnostmi, kot je javna ura na železniški postaji, cirkus in pihalna godba na mestni promenadi, deček s piščalko (in pohujšljivim lulčkom) v Tivoliju, Zmaj na Tromostovju ali sprehajališče s klopcami za zaljubljene ob Ljubljanici. Za nostalgični zgodovinski patiniranosti ljubezenske zgodbe, prizorišč in protagonistov sozvočno izvirno glasbo, izvajano z akustičnimi inštrumenti, je poskrbela skladateljica Mateja Starič (z izvajalcema Matijo Krivcem in Vaskom Atanasovskim z več inštrumenti).
Interpretki in animatorki Tina Oman in Iuna Ornik sta (v kostumih Iztoka Hrge) zanesljivo in dobrodušno oživili simpatično zaljubljena in starosvetna nosilna protagonista (Tina Oman je Olgin govor individualizirala z ruskim »mehčanjem« slovenščine), a z vrsto drugih posamičnih in skupinskih likov z ljubljanskih ulic ter trgov z začetka prejšnjega stoletja ironično in satirično orisali tudi ozračje družbenega okolja, v kakršnem se je mogla zgodba s srečnim koncem pravzaprav razplesti le ob čudežni podpori pravljičnega ljubljanskega Zmaja.
Iz današnje tiskane izdaje Dela
