Značilni, zgovorni, pomenljivi trenutki

Marc Riboud: Huang Shan, Prestolnica nebes, in druge fotografije

Galerija Fotografija, Ljubljana

13. 12.–22. 1. 2010

Marc Riboud (1923) je že dolgo znano in pomembno ime svetovne fotografije. Med drugim je bil eden zgodnejših članov znamenite fotografske agencije Magnum in avtor, ki je poskrbel za nekaj neštetokrat reproduciranih fotografij, kot sta na primer tista z gibkim pleskarjem z Eifflovega stolpa in posnetek, nastal leta 1967, med protivojnimi demostracijami pred Pentagonom. Njegov opus se zdi tematsko razcepljen na dva dela, na pogosto lirično upodabljanje daljnih dežel in na reportersko dokumentiranje pomembnih ali značilnih političnih trenutkov in osebnosti. Na ljubljanski razstavi sta navzoča oba, vsak s po nekaj reprezentativnimi fotografijami ...

»Lirični del« razstave sestavljajo občutene fotografske upodobitve megličaste kitajske gorske pokrajine Huang Shan, ki s slikovitostjo in z »neotipljivostjo« že od nekdaj privlači vizualne ustvarjalce. Gre za klasične, tradicionalne motive, znane iz zgodovine (in sodobnosti) kitajskega slikarstva, za tematiko, ki v mnogočem izraža tudi tradicionalen kitajski odnos do narave, stvarstva, bivanja.

Lahkotnost, odmaknjenost pokrajine preseženih, v ubrano celoto prepletenih kontrastov med najtršim (gore) in skoraj nesnovnim (oblaki, meglice), ki je zaradi svojih unikatnih značilnosti postala nekakšna prispodoba višjih sfer, je očitno pritegnila tudi Ribouda. Motivike se je lotil podobno kot njegovi slikarski predhodniki, s katerimi ga družijo sorodne kompozicijske rešitve, pa tudi celovito, realistično odslikano vzdušje. Pri tem se je zgodila nekakšna »zamenjava medija«, Riboud je čopiče tradicionalnih mojstrov nadomestil s fotoaparatom, in hkrati za avtorja značilna »zamenjava kulture«.

Riboud je namreč znan po tem, da se je odpravljal na dolga fotografska potovanja, med katerimi se je poskušal čim bolj približati prebivalcem daljnih dežel, spoznati njihov način življenja, prisluhniti njihovim vsakdanjostim, radostim, skrbem. Fotografiral je predvsem zahodnjakom težje dostopna in razumljiva okolja, in tako vzpostavljal dragocene kulturne mostove ali pa vsaj relativiziral predsodke. Za tiste, ki smo nekoč živeli v Jugoslaviji, je zanimivo, da se je v fotografovem naboru bolj ali manj eksotičnih prizorišč znašla tudi ta, natančneje, Dubrovnik, v katerega se je Riboud podal v petdesetih.

Drugi pol avtorjevega opusa na razstavi predstavlja pester izbor fotografij z nekaj znanimi osebnostmi (Fidel Castro, Dalai Lama, Yves Saint-Laurent …) in zanimivimi ali vsaj značilnimi prizori, povezanimi s politično realnostjo različnih držav. Med njimi izstopajo prizori iz socialistične Kitajske iz petdesetih in šestdesetih, s katerimi je fotografu uspelo na zelo nevsiljiv način sporočiti zelo veliko o takratni tamkajšnji stvarnosti.

Zanimivo tezo o političnem vplivu »eksotičnega« dela opusa Marca Ribouda je postavila Susan Sontag, ki je v Združenih državah objavljenim fotografijam predvojnega vsakdana Vietnamcev pripisala večjo občutljivost Američanov za grozote, ki jih je med vojno doživljalo tamkajšnje prebivalstvo. Riboud je Vietnamce namreč prikazal kot prav nič zlobne, krvoločne, fanatične, kot preproste ljudi, ki se trudijo živeti svoje življenje, in s tem zmanjšal učinek ameriške vojne propagande, ki je prebivalce te dežele poskušala demonizirati in s tem upravičiti tamkajšnjo vojaško intervencijo.

Marc Riboud je vsekakor odigral vlogo dokumentarista vsakdanjosti ljudi iz različnih kontinentov, s čimer je vsaj na videz zmanjševal razdalje med njimi, znal je ujeti značilne, zgovorne, pomenljive trenutke, pa tudi sanjskost pokrajin na robu naše zavesti in sveta. Baje počne to še vedno.