Zubin Mehta s stoično držo in ogromno fizično kondicijo

Glasbena podoba Siegfrieda terja od interpretov izjemno kompleksnost, kot jo lahko zagotovi le zelo izkušen dirigent z večdesetletno tradicijo interpretacij Wagnerjevih oper. Zubin Mehta je Nibelungov prstan v Firencah že dirigiral, in sicer na sredini svoje glasbene kariere, preden je leta 1985 postal glavni dirigent in direktor Teatro del Maggio Musicale Fiorentino. Siegfried je bil na programu leta 1981, ko je v vlogi Brünnhilde nastopila Dunja Vejzović. Od tedaj se je njegov pogled na Wagnerja še izostril, zlasti v Münchnu in tamkajšnji operi, kjer je bil umetniški vodja, čeprav je hkrati eden redkih velikih dirigentov, ki Nibelungovega prstana še ni posnel ne za plošče ne video.

Zubin Mehta dirigira vedno bolj stoično, umirjeno, z notranjim ravnovesjem, ki ne daje slutiti le, da je prišel v svoji karieri do maksimalne zrelosti, ampak da mu je postala tuja sleherna zunanja ekspanzivnost, pretirana gestikulacija, dramatizacija, patetika. Ne, on je vedno bolj spiritualen, dominanten, Wagnerju se približuje s spoštovanjem in dojemanjem simbolne govorice negove glasbe, več kot stotridesetih leitmotivov, ki bi se jih moral poslušalec in gledalec v dvorani naučiti na pamet, da bi dojel, kako se prepletajo različne dogajalne ravni in vsebine, od zunanje narativnosti do psiholoških stanj ter podzavesti. Wagnerjeva glasba nosi v sebi najbolj monumentalen spomin. Ničesar ne pozabi: ne na človeka, ne na žival, ne na naravo, ne na širok arzenal predmetnega sveta, ne na vse to, kar njegovi junaki skrivajo v sebi kot najglobljo skrivnost, ki pa mora na plan v obliki glasbene izpovedi. Pa naj bo strast ali smrt, ljubezen ali sovraštvo, zločin in pogubljenje, zvijača in prevara, spoštovanje paktov in njihovo izigravanje ... V Nibelungovem prstanu imaš vtis, da bi vse razumel, tudi če odrskega dogajanja ne bi gledal, ampak samo poslušal glasbo. Seveda to ni deskripcija na ravni žanrskega in utilitarnega komponiranja povprečnežev, vpreženih v duh in zahteve časa. Wagner je imel samo svoje zahteve in življenjsko srečo, da mu je sledil vanj in v njegovo glasbo zaljubljeni homoerotik, bavarski kralj Ludwig II, s podporo gradnje njegovega bayreuthskega gledališča na Zelenem griču in s prvim ogledom Nibelungovega prstana kot edini obiskovalec generalke leta 1876.

Druga filozofija igranja

Mehta je dirigiral zbrano (z dvema premoroma traja predstava pet ur in pol), z ogromno kondicijo, ves čas stoje (v Bayreuthu neviden dirigent v glavnem sedi). Orkester je v primerjavi z nemškimi manj radikalen, ne pozna toliko dinamičnih razponov in dramatičnih pretresov, a tudi ni romansko mehak, kot pod Mutijevim vodstvom v milanski Scali, tega mu dirigent ne dovoli. Vendar je filozofija igranja drugačna; Italijan Wagnerja ne dojema kot ekvivalent lastne nacionalne vsebine in še manj tradicije, čeprav je ravno Wagner veliko časa prebil v Italiji (od Benetk do Palerma in nazaj), bil takoj zelo izvajan, užival vsesplošno slavo in je tam tudi umrl. Mehta ni dopustil pretirane hrupnosti, zlasti ne na škodo motivne izraznosti in zaokroženosti vseh počasnih fraz. Njegov tempo je počasen, a spet ne tako, kot ga je imel James Levine v Bayreuthu in se ga je od njega nalezel še Christian Thielemann, zadnji dirigent Prstana. Pomembno je, da je orkester ves čas igral zbrano in uravnoteženo v vseh sekcijah, ni delal napak, bilo je le nekaj razhajanj s pevci in slabih vstopov trobil. No, na koncu predstave, daleč čez polnoč, je Mehta orkester pripeljal na oder in mu tako ponudil priložnost doživetja neposrednega aplavza in ovacij.

Režiser Carlus Padrissa je v svoji postavitvi Siegfrieda uporabil na odru celo plejado statistov oziroma stalnih in gostujočih članov skupine La Fura dels Baus. To je njegov splošno znan koncept uprizarjanja oper. Siegfrieda je s tem scensko dramatiziral in osvobodil prevladujoče komornosti, ki v vsej operi temelji na duetih: Siegfried Mime, Siegfried Fafner, Mime Popotnik, Popotnik Alberich, Mime Alberich, Siegfried gozdna ptica, Popotnik Erda, Siegfried Brünnhilda. Ves čas opere skoraj ne opaziš, da gre pravzaprav za nenehne dialoge v dvoje! Režiserju so statisti kot odrski nemi operni liki pomagali pri celi vrsti prizorov: Siegfriedov prihod spremljajo v belem in v belih maskah, potem formirajo živo posteljo, pred Siegfriedovim kovanjem meča so na oder pripeljali čuden kroglast aparat za segrevanje kovin, pri potovanju v večnadstropni podzemni Nibelheim, o katerem pripoveduje Mime, visijo obešeni škratje nibelungi za noge na tekočem traku, da jih pazniki z detektorji preverjajo, če mogoče ne kradejo zlata, štirje v maskah s posebnimi metlami ribajo pod tovarne, z intervencijo pripravijo kovačnico, med dvobojem med Siegfriedom in Popotnikom nosijo kakih pet, šest metrov dolge jesenove palice in ustvarjajo koreografijo spopada, v sklepnem prizoru pripeljejo na oder spečo Brünnhildo... Tega Wagner nima, a tu ni odveč.

Brez močnih wagnerjanskih interpretov

Video produkcija Franca Aleua uvaja revolucionarno novost v interpretaciji Nibelungovega prstana, tako kot je bila uporaba laserskih žarkov v režiji Harryja Kupferja v Bayreuthu na začetku devetdesetih let. Bo njegov video neponovljiv? Če bo ostal unikum, bo prav gotovo še dolgo predmet analiz, če ga bo kdo posnemal na drugačen način, kar je možno in celo verjetno, pa predmet primerjav. Aleu se je že v Renskem zlatu in Walküri izkazal za mojstra, tu pa je svoj pogled na Prstan še radikaliziral; poleg simbolov (npr. meč, ptice, dirjajoča skupaj zraščena konja, prstan, tovarna zlata v Nibelheimu, prebivališče velikanov v Riesenheimu, prebivališče bogov Walhalla...) je vnesel še globino-zemljo in hitrost potovanja-gore. Aleu z videom Wagnerju v bistvu pomaga, vzpostavi dialog z njegovim časom, ko ni bilo v dvoranah še niti poštene luči. Video gledalca pritegne, še več, prevzame, ustvari atmosferičnost, ko ga potegne vase. Pri Rolandu Olbeterju mi ni povsem jasno, kakšen je bil njegov delež pri scenografiji, ker je celotna zasnova vendarle last La Fura dels Baus. Znan je kot kreator nepozabne scenografije za otvoritev olimpijskih iger v Barceloni, prav tako skupaj z omenjeno skupino. Verjetno so scenske pobude predvsem njegove, a jih sam, brez kompleksnega pristopa in sodelovanja vseh, ne more realizirati. Gre za zelo natančen dialog, v katerem sodeluje še deset poimensko navedenih članov La Fura dels Baus in dvaintrideset prav tako imenovanih posebnih statistov. Torej je na odru dvainštirideset ljudi preveč? Bomo videli, kako bo v Somraku bogov!

Pevska zasedba je bila solidna, vendar brez izrazito močnih wagnerjanskih interpretov; starih ni več, novi šele nastajajo, bi lahko rekli, a hkrati dodali, da jih je z vsako pevsko generacijo manj. Manjka dvoje: glasovna dramatičnost in moč izraza ter sposobnost dojemanja vseh dimenzij vlog z dominantno pozicijo in odrsko prezenco. Morda je še najbolj presenetil tenorist Leonid Zakhozhaev v naslovni vlogi Siegfrieda z močno dikcijo in fraziranjem, zaokroženim glasom srednjih temin, a z nekoliko manj dramatičnim nastopom, tako glasovno kot igralsko, njegov Siegfried je precej negotov lik, skoraj melanholik. Mime je bil tenorist Ulrich Ress, a s premajhno situacijsko nabritostjo, zvijačnostjo, ki naj bi ga pripeljala do samorešitve, Popotnik (Wotan) bas baritonista Juhe Uusitala bi prav tako potreboval več narativno dramatičnega fraziranja in obešenjaške samozavesti, ki ne bo nikoli priznala, kaj šele sprejela poraz. Mogočna je bila altistka Catherine Wyn-Rogers kot Erda, ker ji je dal režiser tak položaj, kot ji pripada. Je prepametna, da bi se ukvarjala s »politiko« sveta. Basist Stephen Milling je bil soliden Fafner s počasnim petjem po zvočniku iz zmajeve votline. Baritonist Franz-Josef Kapellmann kot Alberich tokrat ni imel izrazite vloge; tu je režiser rahlo popustil, Alberich ima v Prstanu močnejši položaj. Gozdna ptica sopranistke Chen Reiss je bila najboljša od vseh podobnih interpretk; režiser ji je dal veljavo, kot je v drugih interpretacijah ne vidimo; narava je močnejša od človeka, ki se ji mora prepustiti voditi! Brünnhilde je bila sopranistka Jennifer Wilson; njena vloga je na koncu opere šele v nastajanju; prebujenju in spoznanju ljubezni, v duetu s Siefriedom bi lahko bila močnejša, toplejša in predvsem natančnejša.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!