Aljana za zapornike na Dobu

DOB – Karikatura je pravzaprav popačena podoba česar koli, ravno zato pa tudi nerazumljive stvari kaj kmalu postanejo razumljive. Vsakomur!

Na Slovenskih novicah imamo to srečo, da je med nami mojstrica karikature, 56-letna Aljana Primožič, ki izvrstno razgalja dnevnopolitične dogodke. Če nekomu denimo še prejšnji dan ni bilo povsem jasno, kaj so spet ušpičili naši vrli politiki, mu Aljana že naslednje jutro (na zadnji strani Slovenskih novic) postreže z resnico: ko majhni ljudje postanejo še manjši, visoki še višji, lažnivi nosovi daljši, požeruhi pa debelejši. Sliši se preprosto, ampak še zdaleč ni tako. Če bi bilo res tako preprosto, bi imeli Slovenci več kot pa le eno karikaturistko, Aljano Primožič, ki se je tokrat na najslajši možni način maščevala vsem tistim karikaturam, ki so jim aprila lani v parlamentu nataknili lisice. Od 66 poslanih risb ji je namreč cenzor Pavel Gantar dovolil razstaviti le 40. Nezaslišano!

»Politiki, ki bi se morali znati soočiti z javno kritiko, si preprosto ne znajo in ne želijo postaviti ogledala!« je karikaturistka sporočila vsem zbranim v jedilnici Zavoda za prestajanje kazni Dob pri Mirni, kjer je razstavila 82 karikatur, seveda tudi vse tiste, za katere v parlamentu tedaj ni smelo biti prostora.

»Skrivajo se!« je glasno pripomnil zapornik Željko. »Kot bogovi,« je dodala Aljana. Sledil je bučen in iskren aplavz.

Aljana Primožič ne prenaša slovesnih odprtij, kamor se pridejo ljudje zgolj pokazat, njeno delo pa ostane tam le za dekoracijo. Njene karikature namreč postanejo žive šele tedaj, ko so postavljene na ogled. Takšen pristop bi sicer moral veljati za vsakega ustvarjalca. »Rada grem med ljudi, razstavljala sem že po knjižnicah, v kliničnem centru, povsod tam, kjer se ljudje zadržujejo,« je predstavila smisel svojega ustvarjanja.

Nevidna umetnost pač ni nobena umetnost, je le sama sebi namen. Treba je med ljudi, vzklikne. Aljana Primožič je tako priljubljena ravno zato, ker ni visokoleteča, prav nič filozofska, ampak kristalno jasna, razločna, ljudska, njeno potezo pa vsakdo razume. Tudi zato je bilo približno petdeset zbranih zapornikov tako navdušenih, zanimalo jih je vse mogoče, radovedno so ji prisluhnili, nato pa kot pohlevni telički pozirali. Razjarjeni levi so se namreč razbežali kdove kam. Aljana jih je potrpežljivo portretirala, drugega za drugim, najprej Vita, potem Simona in preostale.

»To je resnično prava publika,« je med risanjem hudomušno prišepnila. »Prav nihče mi ne bo pobegnil …«

Vmes so izvedeli, da riše že polnih dvajset let, da je sprva delala v neki kranjski tovarni, potem pa je močno objela svojo prihodnost, svinčnik in čopič, tuš in suhe akvarele ter šla svojo pot. Ki še vedno traja. »Nisem v nobeni stranki, saj se mi zdi, da mora biti karikaturist povsem neodvisen!« je trdno prepričana.

»Svoboda govora v slikah!« se je zaslišal glas Željka, ki je tam že dve leti. Takšni dogodki, kakršen je bil ta z Aljano, zapornikom približajo realnost, ki se počasi, hočeš nočeš, izgublja za zidovi zapora. Tudi direktor zavoda za prestajanje kazni Jože Podržaj si prizadeva, da bi jih bilo čim več. »Zelo sem vesel, da nam je ob kulturnem prazniku uspelo privabiti Aljano Primožič, ki dejansko ne pozna tabujev,« je dejal in nagovoril vedro množico zapornikov. »Čeprav ste ta hip v situaciji, ki je omejena, pa še zdaleč niste omejeni v svojih glavah in interpretacijah!«

Aljanine karikature je resnično mogoče razumeti.