Čelno trčenje s sodnim dnem

Mimo Zemlje je nedavno šinil asteroid s suhoparnim imenom 2005 YU55. Znanstveniki so zanj vedeli že šest let, a vest se je prerinila na naslovnice časopisov, saj je razdalja med skalnato gmoto, veliko kot letalonosilka, in našim planetom v najbližji točki na njeni poti znašala približno 329.000 kilometrov. Že res, da asteroid ni bil viden s prostim očesom, le s teleskopom, a zadnji je bil tako blizu Zemlji leta 1976, naslednjič pa se bo to po napovedih znanstvenikov zgodilo šele leta 2028.

Lotil se je raziskovanja

Ljudje smo obdarjeni – in prekleti – z domišljijo in se hitro začnemo spraševati, kaj bi bilo, če bi šlo srečanje nekoliko bolj na tesno, kot, denimo, v hollywoodskih uspešnicah Zadnji udarec in Armageddon, kjer sta Zemljo ogrozila komet in asteroid. To je zanimalo tudi Jaya Melosha, profesorja z ameriške univerze Purdue, ki je izračunal, da bi asteroid take velikosti kot 2005 YU55 ob trčenju v Zemljo menda vtisnil vanjo dobrih šest kilometrov širok in pol kilometra globok krater, ob padcu v morje pa bi povzročil dvajset metrov visoke valove.

Skozi naše osončje pa potuje še kaj precej večjega kot 400 metrov širok asteroid, ki nas je obiskal v zadnjem mesecu. A kolikšna je nevarnost, da se znajdemo na poti reči, ki bi lahko zbrisala življenje z Zemlje?

Poguba dinozavrov

To se je v zgodovini modrega planeta nemara že dogodilo. Fosilne in druge najdbe kažejo, da je pred približno 65 milijona leti in pol Zemljo doletelo množično izumrtje živalskih in rastlinskih vrst, tudi dinozavrov. Kaj takega bi lahko povzročil katastrofalni dogodek, kot je trk asteroida ali siloviti vulkanski izbruhi, so domnevali znanstveniki.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so v usedlinah iz tega zgodovinskega obdobja naleteli na nenavadno visoko količino prvine iridij, ki je sicer zelo redka, veliko pa je je mogoče najti v asteroidih in kometih. Še pozneje so na mehiškem polotoku Jukatan našli krater s 180 kilometri v premeru – prstni odtis dovolj velikega asteroida, ki bi lahko povzročil razdejanje, vodeče v izumrtje številnih oblik življenja. V naslednjih letih so našli še druge kraterje, ki bi lahko bili primerni kandidati. Kakor koli že, uničujoč naj ne bi bil sam trk, temveč oblak prahu, ki se je ob tem vzdignil in je zakril Sonce za leto dni, sevanje, veliki požari, ki jih je sprožil, in kisli dež. Čeprav se okrog te hipoteze krešejo razgrete razprave med strokovnjaki, pa je eno neizpodbitno: Zemljo je takrat zadel velikanski asteroid.

Tisočkrat močnejša eksplozija kot atomska bomba

Poguba je prišla iz vesolja še leta 1908, a na srečo je udarila v samotno Sibirijo, v bližino reke Tunguske. Strokovnjaki še danes ne vedo, ali je nekaj deset metrov širok del, ki je pregrel ozračje od pet do deset kilometrov nad tlemi, da je odjeknila velikanska eksplozija, pred poljubom z atmosfero pripadal meteoritu ali kometu. Eksplozija je bila po ocenah znanstvenikov približno tisočkrat močnejša od tiste atomske bombe, ki so jo odvrgli na japonsko Hirošimo. Na več kot dva tisoč kvadratnih kilometrov velikem območju je izruvala 80 milijonov dreves. Udarni val, ki ji je sledil, naj bi bil po moči primerljiv s potresom pete stopnje po Richterjevi lestvici. Očividec, od kraja eksplozije oddaljen 65 kilometrov, je povedal, da je videl, kako »se je nebo razcepilo na dvoje in se je ogenj razlil nad gozdom ... V trenutku mi je postalo neznosno vroče, kot bi mi gorela srajca ... Hotel sem jo strgati s sebe in jo odvreči, ko se je nebo zaprlo in se je slišal močan udarec ter me je vrglo nekaj metrov stran ... Sledil je zvok, kakor da bi se valile skale ali kot bi streljali s topovi, zemlja se je tresla.«

Uničiti ali preusmeriti

Statistični podatki kažejo, da majhni planeti oziroma planetoidi, kot so tudi znani asteroidi, ki imajo v premeru od pet do deset metrov, trčijo v zemeljsko atmosfero približno enkrat na leto, a zgorijo že v njenih zgornjih plasteh. Vsakih dva do tri tisoč let pride do eksplozije, kot je bila tista v Tunguski. Predmeti, ki imajo v premeru kilometer, so doslej trčili v Zemljo v povprečju dvakrat na milijon let, taki s petkilometrsko velikostjo pa le enkrat na deset milijonov let. Po predvidevanjih znanstvenikov bi trk predmeta, širokega 10 kilometrov, pomenil za nas izumrtje.

Znanstvenike in vlade kljub majhnim statističnim možnostim zanima mogoča nevarnost večjega trka. Ameriška NASA vodi evidenco vseh dovolj velikih planetoidov, ki potujejo dovolj blizu mimo nas, da bi nas lahko ogrožali. Kljub tisočinam teh je trenutno kot potencialno nevaren obravnavan le 1950 DA, ki bo potoval mimo Zemlje – ali trčil vanjo – leta 2880. Verjetnost, da bo trčil, je približno ena proti tristo.

Kaj narediti z njim?

Prav tako razvijajo različne strategije, kako bi morebitno nevarnost izničili. Program Evropske vesoljske agencije, imenovan Don Kihot, predvideva izstrelitev dveh vesoljskih plovil. Prvo – Sancho – bi se najprej zasidralo v orbiti asteroida in izmerilo njegovo maso, obliko ter gravitacijski vlek, drugo – Hidalgo – pa bi se pognalo v planetoid s hitrostjo deset kilometrov na sekundo in ga preusmerilo z njegove uničevalne poti.

Obstajajo še drugi podobni, za zdaj hipotetični programi, katerih cilj je asteroid ali komet bodisi razstreliti in njegove ostanke čim bolj razpršiti bodisi ga preusmeriti z njegove uničevalne poti proti Zemlji. Nekateri bi asteroide razstrelili kar z jedrskimi konicami, drugi bi v vesolju gradili postaje z velikanskimi lečami, ki bi zbirale sončne žarke in jih usmerjale v planetoid, tretji bi na planetoid pripeli raketni motor, ki bi ga preusmeril drugam. S poti bi ga lahko spravljali tudi postopno: k njemu bi poslali vesoljsko ladjo brez posadke, ki bi s svojim gravitacijskim vlekom sčasoma – v nekaj letih – dovolj odklonila asteroid s prvotnega tira, da bi varno odbrzel mimo Zemlje. Sloviti ameriški astronom, astrofizik in kozmolog Carl Sagan je izrazil skrb za razvoj tovrstne tehnologije, saj bi bila lahko v nepravih rokah uporabljena za nasprotni namen od želenega: preusmerilo bi se sprva nenevarne predmete, da bi trčili v Zemljo.