Tiskane izdaje
Morda ste v stiku z veliko ljudmi, a le na prste ene roke, če sploh, lahko preštejete tiste, s katerimi se čutite res povezane. Pomanjkanje pristnih vezi mogoče pripisujete temu, da ste pač bolj sramežljive in vase zaprte narave, zaradi česar se okoli vas nikoli ni trlo ljudi. Razen ko vas okoliščine k temu prisilijo, ko si z drugimi delite šolske klopi ali delovni prostor, ste družabni, sicer ne navezujete stikov. Zavedajoč se ločenosti od drugih, se kdaj, čeprav vam je neudobno, prisilite kramljati z natakarjem ali drugim neznancem, in vendar nimate občutka, da ste pri navezovanju in utrjevanju vezi naredili pomemben korak naprej. Skrivnost, kako se lahko vsak res tesno poveže z drugimi, ne glede na starost, zanimanja, kulturo in mnenja, je po izsledkih novodobnih dušeslovcev silno preprosta. Vselej se trudite sogovorniku, kdor koli že je, res prisluhniti in ga razumeti.
Prisluhnite
Skrivnost morda ni slišati kot razsvetljenje, češ to že počnem, a, osvetljujejo dušeslovci, velika verjetnost je, da ne. Najbrž veste, kaj vam kdo govori, a večinoma se tedaj, ko nastavljate ušesa, ne zmenite dosti za to, o čem teče beseda, če pa že, potem ste v mislih bolj zaposleni s tem, kaj si vi mislite o temi, kaj imate vi o njej povedati, kot pa s tem, da bi res prisluhnili. Imate morda celo navado dokončati sogovornikov stavek, ker (pre)počasi govori? Prva vaja urjenja v umetnosti navezovanja in utrjevanja vezi z ljudmi naj bo, da opazujete druge, ki se pogovarjajo. Tako nemara odkrijete, da se vsak trdno oklepa svojega mnenja, pomembno mu je, kaj ima on povedati, ne pa obrnjeno. Vsak komaj čaka, da pride do besede in izreče svoje – drugemu skače v besedo, ali pa, če je vljudnejši, pač (zdolgočaseno) čaka, da pride vrsta nanj. Človeško je, da se vsakomur njegovo mnenje zdi pomembno in da si ga želi izpovedati. Toda zaradi takšne naravnanosti se omeji na tesnejše stike le z ljudmi, ki na svet gledajo podobno kot on.
Druga vaja pomeni, da se v pogovoru ne osredotočate zgolj na pomen besed, ampak da ste pozorni na človeka, ki jih izreče. Vprašajte se, zakaj vam nekdo nekaj govori. Namen govorca je namreč redko le to, da posreduje podatek. V večini primerov odpremo usta, ko imamo globoko potrebo izraziti se, kdo smo, kako se počutimo. Spregovorimo, ko nas kaj skrbi, gorimo od neke želje ipd. Če nam prijatelj pripoveduje o tem, kaj se mu dogaja v službi, to ne pomeni, da nas želi dobro seznaniti s svojimi delovnimi razmerami, ampak da so mu te v mislih in jih hoče obelodaniti.
Vajo stopnjujte – tako ustvarite temelje, da se z nekom res povežete –, in sicer tako, da mu posvetite pozornost na vseh ravneh njegovega bitja, da postane glavni junak pogovora. Naj se hvali, kako mu je kaj uspelo, tarna, kaj mu je ušpičil sin ali o čem sanja pri belem dnevu, kam bo odpotoval na počitnice, kaj mu je kdo rekel ali naredil, vseeno, spoštljivo mu prisluhnite. Pustite mu, da pove svoje, ne glede na to, kaj si vi nemara mislite o tem, kaj bi vi storili na njegovem mestu.
Prisluhnite in se zavedajte, da je to, kar vam govori, njemu pomembno. Za besedami se skrivajo njegove vrednote, in če se želimo s kom res povezati, je nujno, da jih spoznamo in razumemo, čeprav ni nujno, da se z njim v njih ujemamo. Morda niste lovec, ne veste, kaj pomeni ustreliti jelena, a še vedno lahko iskreno cenite to, kar vam ima kdo povedati o lovu. Zanemarite podrobnosti lovske štorije, srebajte iskre v njegovih očeh med pripovedovanjem, bodite pozorni, kako dobro se počuti, ker mu je nekdo prisluhnil, ga slišal, se postavil v njegovo kožo in ga razumel.
Vedeti, kako se (je) kdo počuti(l), ko počne nekaj, kar mu je pri srcu, in tudi razumeti, da ima vsak nekaj, kar mu tako ogreje srce, pomeni sočloveka res razumeti in sprejeti. Ključna ovira, na kateri nam navadno spodleti navezati pristni stik, je ta, da smo bolj zaposleni s tem, da bi bili razumljeni, kakor s tem, da bi razumeli. Poskušajte pozabiti nase, svetujejo dušeslovci, opustite misli o sebi, svojih zanimanjih, pustite, da drugi pove, kar ima povedati. Ko poslušate, poskušajte tudi razumeti, katera čustva in občutki so v ozadju njegovih besed. Če tega ne veste niti tedaj, ko je končal pripoved, ga o tem povprašajte. To, o čemer bi radi vi govorili, zadržite zase, dokler niste povsem prepričani, da ste sogovorniku omogočili, da vam sporoči, kar je hotel. Najprej se izmojstrite v vlogi dobrega poslušalca, torej spoštujete sobesednikovo željo, da se izrazi, potrebo, da bi bil razumljen.
Zadržite se
Urjenje v umetnosti res prisluhniti in razumeti je vse prej kot lahka naloga. Ključni izziv je namreč, da daste sogovorniku prednost, torej najprej poskrbite, da je razumljen, ne da bi mu skakali v besedo, hoteč izpovedati svoje mnenje o njegovi pripovedi, ali povedati, kaj vas trenutno najbolj žuli. Resnici na ljubo, vsak, ki vstopi v pogovor, si v resnici želi predvsem tega, da bi bil razumljen. Podarite torej sobesedniku priložnost, da je. Razen če vam ga ni treba opozoriti, da se je vnela zavesa in bi bilo dobro pogasiti jo ali zbežati na varno in poklicati na pomoč gasilce, če se je ogenj že razplamtel, dopustite, da je on središče vašega sveta, dasi le za minuto, ko govori. Pozabite na to, kaj ste hoteli vi reči, kaj bi lahko rekli, kako bi vi ravnali na njegovem mestu. Zgolj prisluhnite.
Pustite drugemu, da je zvezda pogovora. Če boste tako ravnali, utegnete spoznati, da so ne le vaši bližnji, ampak tudi neznanci veliko zanimivejši in bogatejši, kot domnevate, da so. Strah, da nikoli več ne boste prišli do besede, imeli možnosti povedati svojega stališča, če se boste izurili v umetnosti poslušanja, je odveč. Ko namreč v sebi res naredite prostor za tuje misli, čustva in občutke, se potrudite razumeti jih, vaši sobesedniki to čutijo. Biti razumljen jim vliva voljo do tega, da potem prisluhnejo tudi vam. Ko so se izpovedali in bili razumljeni, namreč nimajo več potrebe še kaj reči, nič več jih ne ovira, da ne bi mogli zdaj prisluhniti vam. Če ne verjamete, preizprašajte sebe – mar vam ne zmanjka snovi za govor, ko komu izlijete skrbi, sogovornik pa vam ne soli pameti, ampak vas razume?
Dati sogovorniku prednost, si torej najprej dati povedati, šele potem govoriti, pomeni tudi, da se boste v pogovoru redkeje znašli v zagati, kaj neki naj rečete, da ne bi ustrelili kozla. S tem, ko ste odstopili prvo besedo drugemu, ste si pridobili dobrega poslušalca, ki ga zanima, kaj mu imate povedati, čeprav se vam kdaj beseda zatika in skačete s teme na temo, da še sami ne veste, kako zelo.
Ne zapravite priložnosti za poglabljanje vezi, ki ste si jo pridobili s tem, da ste najprej prisluhnili in razumeli, s tem, da tedaj, ko pride vrsta na vas, blebetate tja v en dan, izbirate besede, ki lepo zvenijo, da bi iz sogovornika izbezali odobravanje in hvalo, nasmešek in občudovalni pogled. Povejte, kar res želite, izkoristite besede za to, da se izrazite. Resnici na ljubo naše mnenje o nečem (ali nekom) sploh ni tako pomembno, kot nam je videti. Za mnenja drugih, seve, velja enako. Ta pridejo in gredo, kot se spreminjajo čustva ljudi v trenutku, ko jih izrekajo. Niso ne logična ne razumna.
Mojstri zena svetujejo: Ne išči resnice, zaleže, da opustiš mnenja. Kot ste se trudili, da bi med urjenjem umetnosti prisluhniti in razumeti doumeli človeka, ki stoji za besedami (morda tudi mnenji), naj bi se med govorjenjem enako trudili, da s stavki izrazimo sebe, človeka, kakršni smo.
