Tiskane izdaje
Nečisti pokojniki so po ljudskem izročilu duše umrlih, ki ne najdejo miru na drugem svetu, zaradi česar obiskujejo svet živih v podobi zlih duhov. Izročilo mednje uvršča duše ljudi, ki niso umrli naravne smrti, na primer samomorilci, žrtve nasilja, bojev ali pretepov, ki so umrli v nesrečah, bili zastrupljeni, mrtvorojeni in nekrščeni otroci, mladi, ki so umrli, preden so se poročili, umrli, pri katerih so žalujoči na pogrebu kršili pravila primernega vedenja, ljudje, ki so v življenju čarali in bili v stikih z nečistimi močmi, ali pa tisti, ki so prekleli svoje starše.
Duše ljudi, ki so umrli naravne smrti in ki so jih živi, ko so umirali in po tem, ko so izpustili dušo, na oni svet pospremili po vseh nenapisanih pravilih in obredih, so po izročilu pravični predniki in varuhi svojega rodu. Nanje se živi obračajo po pomoč in nasvet. Za nečiste pokojnike velja ravno obrnjeno, so zlobna in maščevalna bitja, ki se jim morajo živi že na daleč ogniti.
Nečisti pokojniki ponoči kot duhovi tavajo po zemlji
Strašijo popotnike, jih speljejo s prave poti, da ti zaidejo in se izgubijo, celo padejo v prepad, se utopijo v reki, vstopajo v hiše sorodnikov, jih mučijo, jim povzročajo škodo, prinašajo bolezni in druge križe ter nadloge. Zmorejo izzvati neurje, točo, dolgotrajno deževje ali sušo, poletno zmrzal ali povzročiti, da živina in drobnica postaneta jalovi. Vzhodni Slovani so verjeli, da močan veter ali nevihta pomenita, da je prav tedaj dušo izpustil samomorilec, čarovnik ali čarovnica. Kadar se vasi približuje oblak s točo, Srbi iz Dragačeva po imenu kličejo zadnjega utopljenca ali obešenca v vasi in ga prosijo, naj ledenega tovora nikar ne odloži na njihovo vas, ampak jo odpelje proč.
Mnogi slovanski običaji pričajo o verovanju, da pokop nečistih pokojnikov na blagoslovljenem delu pokopališča izzove sušo, poletno zmrzal ali druge naravne nesreče. Zgodovinska pričevanja o običaju, da že pokopane samomorilce izkopljejo iz zemlje, da bi tako preprečili naravne nesreče, najdemo v ruskih pisnih virih od 13. stoletja naprej.
Da živim ne bi delali zgage in škode
Ruski kmetje so verjeli, da je treba nečistega pokojnika pokopati v pustinji ali močvirju. Če pa ni šlo drugače in so ga bili prisiljeni zagrebsti v nedrje zemlje blizu pokopališča, so to storili onstran ograjenega blagoslovljenega predela poslednjega počivališča. Na ruskem severu jih niso pokopavali globoko v zemljo, ampak so jih položili v plitev grob, ponekod je bila navada samo pokriti truplo z vejami, deskami ali s palicami, drugod celo kar pustiti jih na zemlji, izpostavljene naravi. Verjeli so namreč, da takega pokojnika sveta mati zemlja ne sprejme oziroma ga grob ne zadrži, zato odide ven in tava naokrog kot privid.
Če se je v vasi pojavila huda epidemija ali jo je prizadela naravna nesreča, so vaščani, ne glede na prepovedi posvetnih in cerkvenih oblasti, na skrivaj izkopali trupla nečistih pokojnikov, jih odnesli iz vasi, odvrgli na oddaljenem kraju ali se vsaj trudili zmanjšati njihov nevarni vpliv tako, da so iznakazili truplo – odsekali so mu glavo ali ude, vanj so zabili jesenov kol, ostre kovinske predmete, truplo v krsti so obrnili z obrazom navzdol in ga spet zakopali.
Različni obredi za nečiste pokojnike
Da jim nečisti pokojniki sploh ne bi mogli škoditi, so, posebno v primerih, ko so bili prisiljeni rajnke, ki niso umrli naravne smrti, pokopati po krščanskem obredu, opravili več obredov. V Ukrajini in Belorusiji so jih pokopali bose ali z zvezanimi nogami, da ne bi še po smrti hodili naokrog. Na jugu Poljske so jim na vrat nastavili srp ali koso, marsikje so v pokrov njihove krste zabili jesenov kol ali so celo krsto naredili iz jesenovih desk. Belorusi so jim na grob postavili žar ali lončeno posodo z žarečim ogljem, južni Slovani pa so zažgali celo krsto in grob.
Iz groba vstane in seje samo zlo
Mnogi čarovni ljudski obredi so bili namenjeni temu, da bi dušam preminulih preprečili obiskovati svet živih in tavati po zemlji. Ko je kdo umrl, je moral kdo od domačih, zlasti ponoči, bdeti ob pokojniku. Tako ga je varoval pred nevidnim zlim duhom, hudičem, ki bi se lahko naselil vanj in ga po pogrebu prisilil, da vstaja iz poslednjega počivališča in živim dela zgago in škodo. S tem namenom so tudi pazili, da trupla ne bi preskočila mačka ali kokoš, da ne bi kdo podal kakšnega predmeta čez pokojnika ali da senca živega človeka ne bi padla na truplo. Da bi rajnkega zavarovali pred nečistimi silami, so truplo prekrili z ribiško mrežo. Nad njegovim ležiščem so obesili verige z ognjišča, krsto mazali s česnom ali pokadili s tlečimi predmeti.
