Legende o morskih deklicah

Morske deklice so mitološka bitja z glavo in trupom ženske ter repom ribe, poznajo pa jih skoraj vse svetovne kulture. Nekatere so zlobne, druge prijazne. Po zgodovinskih virih je najstarejša zgodba o tem liku stara približno tri tisoč let in izvira iz Asirije. Tisočletje pred našim štetjem so Asirci pisali in pripovedovali o nesrečni boginji Atargatis, ki se je zaljubila v navadnega smrtnika, pastirja. Usoda je hotela, da je bila zanj njena ljubezen pogubna. Ko je izdahnil, se je osramočena v tihi žalosti vrgla v jezero in se spremenila v ribo. Toda voda ni mogla prikriti njene božanske narave; postala je morska deklica.

Zanimivo pa je, da je na najzgodnejših upodobitvah portretirana kot riba s človeško glavo in nogami, podobno kot so v enakem obdobju upodabljali babilonskega boga voda, modrosti in ustvarjanja Ea. Asirci so Atargatis častili kot boginjo potomstva in plodnosti. Stari Grki so jo preimenovali v Derketo. Njene lastnosti in pristojnosti so pogosto združevali z lastnostmi in odgovornostmi Afrodite, boginje ljubezni in lepote. Po starogrški legendi se je sestra Aleksandra Velikega, Tesalonika, po smrti spremenila v morsko deklico. Kadar je zagledala mornarje, jim je vedno postavila enako vprašanje: »Ali je kralj Aleksander živ?« Pomorci naj bi ji odvrnili: »Živi in še vedno vlada.« Če so namesto tega izrekli kaj drugega, se je razbesnela, spremenila v pošast gorgono in pobila vse na krovu.

Ko preučujemo grško mitologijo, moramo biti pozorni na ločnico med morskimi deklicami in sirenami, vodnimi nimfami. Te so tako zvonko in zapeljivo pele, da se jim mornarji niso mogli upreti, marveč so sledili njihovim glasovom. Tako slepo sledenje pa je bilo zanje pogubno: sirene so jih namreč zvabile na ostre čeri okoli svojega otoka. Upodabljali pa so jih kot ptice s človeškimi glavami.

Izpolnjevalke želja, smrtonosne zapeljivke

Na evropskih tleh skoraj ni naroda, ki ne bi poznal morske deklice: Nemci jo imenujejo Meriminni, Irci Merow. V srednjeveški folklori najdemo Melusino, ki je včasih upodobljena z dvema ribjima repoma, včasih pa s kačjim.

Po nekaterih evropskih legendah naj bi ta bitja, podobno kot zlate ribice, izpolnjevala želje. Celo Krištof Kolumb je na prvem potovanju v Ameriko poročal, da je posadka videla tri morske deklice. Četrtega januarja 1493 je v dnevnik zapisal, da so se ženske oblike »vzdignile iz morja, čeprav niso tako lepe, kot naj bi bile«. Najbrž je zagledal morske krave ali delfine, a je želel videti več. Njegovo priljubljeno čtivo je bila namreč knjiga Imago Mundi kardinala Pierra D'Aillyja, ki je bila absurden opis neznanega sveta v zgodnjem 15. stoletju in v kateri je kar mrgolelo velikanov, pritlikavcev, divjakov s pasjimi obrazi in morskih deklic. Večina nepismenih mornarjev je napajala domišljijo z vražami in govoricami, ki so krožile po evropskih pristaniščih. Ker so bili mornarji na morju tedaj res zelo osamljeni oziroma prepuščeni sami sebi, vrh tega pa je bila njihova hrana pičla, je možno, da so halucinirali, imeli torej privide nenavadnih morskih prebivalk.

Srednjeveški katoliški pisci so začeli morske deklice kmalu opisovati kot smrtonosne zapeljivke. Menih Bartolomej Angelicus v nekem spisu iz 13. stoletja drzno trdi, da uspavajo posadko s sladko glasbo, nato ugrabijo najbolj privlačnega mornarja in od njega zahtevajo spolne usluge. V nasprotnem primeru reveža »ubijejo in pojedo njegovo meso«.

Zgodbe o morskih prebivalkah so bile žive tudi v dobi razuma, v razsvetljenstvu. Neki škotski časopis je leta 1739 objavil besedilo po izjavah posadke ladje Halifax. Mornarji so trdili, da so ujeli in pojedli več morskih deklic. Meso naj bi imelo okus po teletini.

Mit je tudi pozneje obsedal učene glave. Ugledni angleški biolog P. H. Gosse je v sredini 19. stoletja menil, da morske deklice nemara res obstajajo kot dotlej neznana zoološka vrsta. Toda njegovih besed ne jemljemo preveč resno, če vemo, da se je med drugim navduševal tudi nad samorogi, ki naj bi živeli v Afriki (po opisu sodeč je v resnici imel v mislih antilope).

Morske krave ali morske opice?

Od kod izvirajo miti o morskih deklicah? Nekateri znanstveniki domnevajo, da so jih navdihnile morske krave. Ko primerjamo stasita mitološka bitja z okornimi kravami, se zdi taka domneva precej iz trte zvita. In vendar je v njej morda več resnice, kot smo pripravljeni priznati po prvem premisleku. Morske krave uvrščamo med sesalce. Mladiče pogosto nosijo v plavutih, tako da so podobne materam z dojenčkom v naročju. Možno je, da so mornarji, ki so prvič naleteli nanje, pomislili, da so človeku podobna bitja. Ko pa so v domačih pristaniščih pripovedovali o njih, je ljudska domišljija zapolnila manjkajoče vrzeli.

Toda pestovanje podmladka ni edina podobnost med morskimi deklicami in morskimi kravami. Mitološka bitja so največkrat upodobljena z zelo dolgimi lasmi. Tudi morske krave imajo pričesko, ko pokukajo iz vode. Ko namreč pomolijo glavo na zrak, navadno zajamejo šop morske trave.

Še nenavadnejšo razlago nastanka mita je leta 1942 ponudil Max Westenhofer. Menil je, da so daljni človekovi predniki živeli delno v vodi in delno na kopnem. Ljudje torej nimamo skupnih prednikov le s človeku podobnimi opicami, marveč tudi človeku podobnimi morskimi opicami. Prav zaradi njihove genske zapuščine naj bi človek v nasprotju z drugimi primati, na primer šimpanzi, imel neporaščeno večino telesa. Nekateri so Westenhofrovo domnevo še razvijali in menili, da so morske deklice nekoč davno odcepljena človeška podvrsta, prilagojena življenju v vodi.

Kaj je res navdihnilo mite o morskih deklicah, verjetno ne bo možno nikoli neizpodbitno dokazati. Ni pa se treba truditi z zbiranjem dokazov, da jih poznajo mitologije ljudstev skoraj po vsem svetu in da so zelo priljubljene junakinje. Pisateljica Beatrice Phillpotts meni, da ljudi tako močno privlačijo, ker z lepoto in nedosegljivostjo simbolizirajo pustolovščino v neznano in prepovedan sad. Za zapeljivo podobo pa leži še ena bolj temačna: morske deklice, ki pogubljajo svoje ljubimce, ponazarjajo smrt.

Vitek stas, zvonek glas

Med karibskimi narodi se morska deklica imenuje Aycayia in slovi predvsem po lepem glasu in stasu.
V zahodni Afriki poznajo Mami Wato, ki rada ugrablja plavalce in čolnarje ter jih odvede v podvodno kraljestvo. V zameno za svobodo lahko od njih zahteva marsikaj: od spolne pokorščine do preproste obljube, da ne bodo več lovili in jedli rib.

Kamerunska morska deklica se imenuje Jengu. Je dih jemajoče lepa: med drugim ima dolge volnaste lase. Živi v rekah in morju ter prinaša srečo ljudem, ki jo častijo. Je tudi zdravilka in posrednica med navadnimi smrtniki in svetom duhov. Kult o Jengu je v Kamerunu še danes zelo priljubljen.

Na Japonskem so nekdaj verjeli, da bo človek, ki použije meso morske deklice, postal nesmrten.