Miti in resnice o metuljih

So navdihujoče lepi, žugajoče minljivi, zelo občutljivi.

Objavljeno
19. februar 2011 20.12
Tomaž Kvas
Tomaž Kvas
Metulje uvrščamo med najštevilnejšo in človeku najdopadljivejšo skupino žuželk. Ločimo več kot sto petdeset tisoč vrst, le Slovenijo preletava približno sto osemdeset vrst dnevnih in tisoč dvesto vrst nočnih metuljev. Poseljujejo ves svet razen mrzle Antarktike. Vsako vrsto krasi drugačen barvni vzorec kril. Med njimi najdemo velikane, samice Ornithoptera alexandrae z Nove Gvineje, na primer, čez krila merijo kar dvaintrideset centimetrov, in palčke, drobceni havajski metulj Brephidium exilis ima čez krila skromen poldrugi centimeter.

Kot vrsta so zelo občutljivi za spremembe v okolju – že majhna sprememba življenjskih razmer jih lahko pahne na rob preživetja in celo izumrtja. V Uredbi o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, ki jo je sprejela Vlada RS aprila 2004, je na seznam ogroženih ali mednarodno varovanih živali uvrščenih približno sto vrst metuljev.

Plešejo eno poletje

Za metulje je značilen štiristopenjski življenjski krog od jajčeca, ličinke oziroma gosenice, bube do odraslega metulja. Samička izleže jajčeca in jih s posebnim lepljivim izločkom pritrdi na liste rastline, ki bodo, ko se bodo iz jajčeca razvile ličinke, postali prva malica. Veliko gosenic je zelo izbirčnih: teknejo jim zgolj listi ene vrste rastline.

Oblika in velikost jajčec sta odvisni od vrste žuželke. Iz jajčec se izležejo gosenice najrazličnejših barv in vzorcev, lahko po tednu ali dveh, po dveh mesecih, pri nekaterih vrstah pa jajčeca celo prezimijo.

Poglavitna naloga gosenice je požrešno hranjenje, s katerim žuželka dobi vse, kar potrebuje za nadaljnjo preobrazbo. Ker hitro raste, se enkrat na teden levi. Ko odraste, si poišče primeren prostor, na katerega se pritrdi z nitko, in se zabubi; nekatere to storijo celo pod zemljo, kjer se zavijejo v nitke. Buba se skrije v trden ovoj, notranjost se postopno spreminja in iz zarodnih celic se razvijejo novi organi odraslega metulja.

Ko se buba razpoči, iz nje zleze odrasel metulj. Sprva ima še mehka in mlahava krila: dokler se ne posušijo in napnejo, je lahek zalogaj za plenilce, saj ne more odleteti. Poglavitna naloga odrasle žuželke je poiskati družico, se razmnoževati in torej omogočiti ponovitev življenjskega kroga. Življenjska doba je odvisna od vrste, v povprečju traja pol meseca, nikoli pa ne preseže enega leta.

Metulji kot duše umrlih

Zaradi lepote, sposobnosti letenja in popolne telesne preobrazbe, ki jo doživijo v kratkem življenju, so bili metulji v vsej zgodovini in povsod po svetu, kjer so živeli, ljudem navdih. Tako rekoč ni ljudskega izročila, v katerem ne bi bili glavni junaki. Drobceni žuželki so pritikali številne in raznolike simbolne pomene.

Po izročilu severnoameriškega indijanskega plemena Črnonožcev so prinašalci sanj. Matere, ki so otrokom želele priklicati sen, so zategadelj na košček usnja narisale znak za metulja in jim ga pripele na glavo. Med uspavalnim obredom so prepevale melodijo, s katero so klicale metulja, naj pride in otroka odpelje v sanjsko deželo. Pripadniki omenjenega plemena so tudi verjeli, da človek, ki dlje časa gleda njegov let, zaspi. Preprosto se ne more upirati lepoti, mehkosti in nežnosti, ki ga zazibljejo v sen.

Miti se razprostirajo tudi v Južno Ameriko; metulj, ki se rodi iz gosenice in bube, je bil mehiškim Indijancem simbol preroda, zadovoljstva in sreče. Po neki legendi je bog Quetzalcoatl prišel na ta svet kot buba, iz katere se je v velikih mukah izvil v vsej sveti popolnosti. Azteki so verjeli, da se duše bojevnikov po smrti spremenijo v metulje. Duše rajnkih, ki so našle svoj mir, se pogosto vrnejo obiskat svojce: priletijo kot metulji in jim tako sporočijo, da je z njimi vse v redu. Taka vera je bila pri Aztekih vzrok za nenavadno navado: pri njih je bilo nevljudno vohati šopek z vrha, kajti s takšnim ravnanjem bi človek kazil vonj metuljem – dušam. Šopek je bilo treba vohati od strani, medtem ko je bil vrh s cvetovi rezerviran za pokojne duše, ki so se ustavile na obisku.

Verovanje, da so metulji duše umrlih, najdemo tudi drugje po svetu. Na Irskem so verjeli, da so to duše, ki čakajo v vicah. V 17. stoletju je bilo tamkaj celo prepovedano ubiti belega metulja, ker naj bi bil duša umrlega otroka. Podobna vraža se je ohranila tudi v Nemčiji. V stari Grčiji je izraz psihe, ki je označeval dušo, med drugim pomenil metulja. V antični Grčiji je bil s to žuželko povezan tudi Hipnos, bog spanja. Umetniki so ga namreč upodabljali z metuljevimi krili.

Zaradi lepote, krhkosti, miline in gracioznega gibanja te žuželke pogosto ponazarjajo ženskost in čutnost. Mehiški slengovski izraz za homoseksualca je mariposa, ki v španščini pomeni metulj. Izraz se nanaša na stereotipa o poženščeni naravi homoseksualcev in o menjavi partnerjev oziroma letanju s cveta na cvet. Na Japonskem metulji simbolizirajo mlada dekleta; dva poplesujoča krasotca pa ponazarjata zakonsko srečo. Na Kitajskem je metulj prispodoba za mladega zaljubljenega moškega.

Ne lovite jih, temveč glejte

Metulji so tudi znanilci pomladi in poletja, saj jih je v teh dveh letnih časih največ oziroma jih tedaj ljudje najlažje opazimo. V ljudskem izročilu so te žuželke zategadelj tudi nekakšne nezmotljive vremenoslovke. Severnoameriški Indijanci plemena Zuni verjamejo, da se, ko pridejo metulji, vrne tudi poletje. Njihove napovedi so včasih še natančnejše: če je prvi metulj, ki poleti pride na plano, bel, bo poletje deževno. Na naših tleh ni mogoče zaslediti veliko vraž o metuljih in vremenu. Le nekoliko hudomušna štajerska vraža pravi, da kdor spomladi najprej ujame rumenega metulja, bo vse leto zagorel od sonca, kdor pa belega, bo bledičen.

Številna izročila odsvetujejo, da bi ljudje lovili metulje. Na Samoi, na primer, so nekdaj verjeli, da bo človek, ki ga ujame, kmalu umrl. Ubijati metulje ali jih imeti v ujetništvu po angleškem izročilu človeku prinaša nesrečo. Slabo znamenje je tudi videti tri naenkrat: kdor je priča takemu prizoru, ga bo kmalu ujela nesreča.

V Nemčiji pa so verjeli, da je slab omen videti belega metulja. Če je bil prvi, ki so ga opazili pomladi, bel, so verjeli, da tako videnje naznanja skorajšnjo smrt v družini. Ker metulji radi krožijo nad posodami z mlekom, so nekdaj v Nemčiji tudi verjeli, da so te čudovite žuželke v resnici čarovnice, ki poskušajo krasti smetano. Vražo zrcali nemška beseda za metulja: schmetterling, ki izvira iz češke besede smetana. Po bolgarski vraži pa je dobro, če je prvi metulj, ki ga kdo vidi pomladi, rdeč, to naj bi pomenilo, da bo vse leto klenega zdravja. A gorje onemu, ki najprej vidi belega: temu se obeta bolezen. Vraža je najbrž povezana s prepričanjem, da zardela lica pomenijo zdravje, bledica pa slabotnost.

Metulj je po vsem svetu znamenje lepote narave in uteleša vse njene pozitivne lastnosti. Najsi gre za njihovo barvo, obliko, vzorce na krilih ali simetričnost, so univerzalni simbol estetske dovršenosti. Na drugi strani pa s kratko življenjsko dobo človeku žugajo, naj ne pozabi na minljivost in nestalnost vsega lepega v življenju.