Mreža varuje pred uroki

Podobno kot se je ribiške mreže uporabljalo v vsakdanjem življenju, se jih je po izročilu tudi v obredju in čarnih postopkih. Zaradi prepleta niti, stičišč med njimi in zank, ki so jih oblikovale, so z mrežami čarali, najstarejši zapis o takšnih obredih je nastal v Rusiji v 13. stoletju.

Vzhodni Slovani so mrežo uporabljali v svatovskem obredu, da bi mladoporočenca varovala pred vsem hudim. Na ruskem severu so pred poroko nevesto in ženina pod obleko prepasali z veliko ribiško mrežo, na jugu Rusije pa so ju pospremili k poroki šele, ko so jima okoli trebuha zavezali mrežo, ki naj bi ju varovala pred veščeci. Ponekod so se z njo pod srajco prepasali kar vsi svatje.

V nekaterih krajih pa so nevesto in ženina najprej odpeljali v posebno sobo ali kolibo. Ko so prišli do postelje, sta morala leči vanjo, kot bi se odpravila spat, vodja obreda pa jima je noge povil z mrežo, da jima nobeno zlo ne bi moglo do živega. Po ljudski veri bi namreč moral tisti, ki bi ju hotel uročiti, najprej razvezati vse vozle na mreži, drugega za drugim, preden bi lahko nad njiju priklical nesrečo. Obred je opisan v besedilu iz prvega desetletja 20. stoletja. Prepasanje z mrežo v poročnem obredu varuje mladoporočenca pred uroki, hkrati pa jima zagotavlja številno potomstvo.

Južni in zahodni Slovani so uporabljali mrežo tudi v pogrebnem obredu. Na severu Makedonije, v okolici Skopja, so pokojnika ponoči pokrili z ribiško mrežo, da ne bi postal vampir in da ne bi koga odvlekel s sabo na oni svet. Po kašubski vraži mora pokojnik, ki ga pokopljejo z mrežo, najprej razrešiti vse vozle na njej, preden se lahko vrne na zemljo.

Tudi na ruskem severu naj bi mreža ljudi varovala pred uroki. Med zaklinjanjem proti njim so odrezali košček ribiške mreže in jo s konopljinimi vlakni sukali stran od sebe, pri tem pa izgovarjali besede: »Kot nihče ne more razvezati in razpustiti vozlov s te mreže, niti heretik, niti klevetnik, niti nevoščljivec, tako tudi te božje stvaritve nihče ne bo mogel uročiti ali začarati.«

Iz pekla v raj

Na Hrvaškem so v pustnem času, čeprav je bilo, seve, pozimi mrzlo, po vasi hodili mladeniči, odeti zgolj v mrežo. Tako golota kot mreža naj bi preganjali zle sile. Temu obredu je podoben tudi motiv v ruski pravljici Pametno dekle iz zbirke A. Afanasjeva. V njej car nagovori kmeta in njegovi pametni hčerki zada zagonetno nalogo: »Če je tvoja hči res tako pametna, naj pride jutri zjutraj k meni, niti peš, niti na konju, niti gola, niti oblečena, niti z darom, niti brez njega.« Modra deklica se je zjutraj slekla, se zavila v mrežo, vzela prepelico, zajahala zajca, prišla v dvorec in prepelico dala carju rekoč: »Izvoli, gospodar, darilo,« pri tem pa je prepelico spustila, da je vzletela.

Druga simbolika mreže pa je značilna za slovansko krščansko izročilo. Nanaša se na svetopisemsko zgodbo o tem, kako je Kristus srečal brata ribiča, Simona, imenovanega tudi Peter, in Andreja, ki sta metala mrežo v Galilejsko jezero. Ko ju je videl, jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim (Matej, IV, 18–20). Če ima mreža v ljudskem izročilu varovalno in bajeslovno nalogo, da odbija zle sile, je v krščanskem izročilu simbol privlačne moči, ki ljudi usmerja v dobro, v božjo resnico. V ruskem psalterju iz 14. stoletja sta prikazana dva ribiča z mrežo, ki je od zgoraj zvezana v vozel in polna rib. Gre za ilustracijo svetopisemske zgodbe o bratih ribičih, poznejših apostolih Petru in Andreju.

Zanimive vzorce prepletanja krščanske in ljudske simbolike mreže najdemo v karpatskem obredju in vražah. Ko so ženske jemale konopljo iz vode, so prvo naročje vrgle v vodo. »Božja mati Marija naj bi jo polovila iz vode, jo posušila, strla, spredla in iz spredenih niti spletla mrežo. Pred sodnim dnem bo tri dni metala mrežo v pekel in z njo iz njega izvlekla tiste, ki niso prehudo grešili.« Podoben motiv so poznali tudi v osrednji Bosni. Mati božja naj bi iz ostankov sveč, ki jih ljudje prižigajo dušam pokojnih, spletla veliko mrežo in jo vrgla v pekel. Vanjo naj bi se ujele duše tistih grešnikov, ki niso prehudo kršili božje postave in tako iz pekla končno prišli v raj.