Tiskane izdaje
Redko kdo se zaveda, da je nekoč, najbrž že v otroštvu in mladostništvu, ponotranjil miselni in vedenjski vzorec Jaz ne štejem, nisem pomemben, sem zanemarljiv, in vendar ima v življenju nemalo težav prav zaradi take naravnanosti. Da je nekdo tak, odkrivajo novodobni dušeslovci, opazimo posredno, prek skrbi, ki ga tarejo. Navadno se brez zadržkov razgovorijo le o tem, kaj bi morali pri sebi spremeniti, da bi ustregli drugim pomembnim v življenju (staršem, partnerju, otrokom, šefu), povrhu pa so silno nezadovoljni, kar nesrečni, ker nehote, morda celo nevede, koga ranijo, neprenehoma se počutijo krive.
Če so starši, si očitajo, da so slab oče ali slaba mati, ker otroka zvečer z nemalo težav končno spravijo v posteljo. Med njimi je veliko žensk, ki so, poleg tega, da so zaposlene, še gospodinje in mame in deklice za vse, in vendar imajo slabo vest, ker dom nikoli ni tako snažen, kot naj bi bil, večerja ne tako okusna, povrhu pa so se zredile za kilogram ali dva in za moža ne bodo več poželenja vredne.
Kar se Janezek nauči ...
Vzorec Nisem pomemben, zaradi česar se drugim vedno daje na voljo, jim hoče v vsem ustreči, se po navadi oblikuje že v ranem otroštvu. Ali ste ga morda ponotranjili, najlaže preverite tako, da obudite spomin na družinske obede. Kdo je imel glavno besedo pri mizi, kdo se je pogovarjal s kom o čem, kdo je skočil po sol, če je je v solnici zmanjkalo, kdo je hitel brisat, če se je po nerodnosti komu kaj polilo? Prav pogosto utegnete opaziti, da sta imela glavno besedo oče in mama, pa še to ne enako – očeta je nemara zanimalo, kaj počne sin, ne pa tudi, kako je dan preživela hči. Mati je bržkone brzela med kuhinjo in jedilno mizo, nosila sem ter tja hrano, posodo in še kaj, stregla in poskušala ustreči.
Pomenljivo je tudi, kako ste se v primarni družini pogovarjali med seboj
So starši z grdim pogledom ošinili otroka, ki se je priglasil k besedi, češ, zdaj govorijo odrasli, ali pa odrasli sprašujejo, otroci odgovarjajo, sicer pa molčijo? Kdo se je komu spodbudno nasmehnil, kdo nad kom negodoval? Ste bili kot otrok, pa še hči povrhu, po pravilu postavljeni na zadnje mesto? Ste se nenehno počutili krivi, ker niste tako lepi, pametni, sposobni kot sorojenec, sosedov otrok ali kdo drug, s katerim so vas neprestano primerjali in vam ga postavljali za zgled?
Ljudje s šibko samozavestjo, ki ne verjamejo, da so pomembni, si navadno ogromno dajo opraviti tudi s tem, kaj si kdo misli o njih. Belijo si lase, kaj bo kdo mislil, čutil, rekel, naredil, če in ko bodo oni kaj rekli ali naredili, zaradi česar so zadržani, ostajajo v ozadju, da ne bi vzbujali pozornosti, nikomur dali niti priložnosti, da se obregne vanje. Tudi če bi hoteli kaj dobrega predlagati, se raje ugriznejo v jezik, kajti česa podobnega bi se lahko domislil tudi kdo drug ali pa ker nočejo tvegati morebitnega posmeha.
To so lahko ljudje iz povsem vsakdanjih družin, v katerih se noben član ni v ničemer posebno odlikoval, spoštovane vrline pa so bile skromnost, zadržanost, celo ponižnost. Starši so otrokom svetovali, naj se raje držijo v ozadju, kajti kdor visoko leta, tudi nizko pade. Lahko pa je pomanjkanje samozavesti v tem primeru tudi posledica tega, da je človek odraščal v družini s starejšimi sorojenci, ki so ga zasenčili. Ni imel, na primer, svojih prijateljev za igro, ampak je kot peto kolo postaval naokoli, ko je bil v spremstvu starejšega brata in/ali sestre, ki se je družil(a) s svojimi. Če je kdaj kaj predlagal ali se hotel vključiti v igro, so ga nemudoma izključili, ker da je še premajhen, nečemu ni kos ii podobno.
Seveda štejem!
Kdor ima najprej navado pomisliti na vse druge, nazadnje pa nase, mu je v precejšni izziv okrepiti si samozavest, posebno ker za tako preobrazbo od najbližjih bržkone ne bo dobil podpore. Kako naj bi jo, ko pa so vsi okoli nje(ga) (raz)vajeni, da je vsem na uslugo. Navadno jim tudi ni treba narediti, kar so jih prosili, če le dovolj dolgo preslišijo prošnjo – njegova nepomembnost to prej ali slej naredi sama. Bolj tak človek krepi samozavest, na večji odpor bližnjih lahko naleti, zaradi česar je dobro, da napreduje počasi, vendar zanesljivo, svetujejo dušeslovci.
Najprej naj bi se okrepili v domišljiji – ko ste odkrili, kaj v vašem otroštvu vas je bržkone prisililo k temu, da ste sprejeli zadnje mesto za svoje, to v vizualizaciji spremenite. Znova sedite k družinskemu obedu, staršem, sorojencem in jim povejte, da vaše besede, čustva in dejanja štejejo. Zahtevajte pozornost, predstavljajte si, kako vam drugi pozorno prisluhnejo. Ne molčite, vzemite si besedo. Zavedajte se, da ste pomembni.
V domišljiji se po spominu čim bolj postavite v kožo zapostavljenega otroka – s čim se je hotel pohvaliti, pa ni dobil priložnosti za to? Nič ni tako neznatno, da ne bi bilo vredno omembe, če vam je bilo to tedaj pomembno – povejte, da ste se naučili pisati in brati tri črke, ste videli pisanega metulja ... Če kdo v vaši domišljiji še vedno presliši, kaj govorite, ga na to opozorite. Povejte mu (ji), da ste vsi za mizo pomembni, in on(a) naj se tako tudi vede. Vztrajajte. Nato v vizualizaciji odrastite in se postavite zase ob tistih, ki vas po vašem mnenju neprestano omalovažujejo – partnerju, otroku, šefu, sodelavcu. Vsakomur povejte, mirno, vendar odločno, da ste pomembni in spoštovanja vredni.
Samozavestno, kot prej v svoji glavi, podajte svoje predloge in zahteve
Ko ste si z vajo tako okrepili samozavest – tovrstne vaje lahko opravljate pred spanjem, več dni ali kar tednov zapored, poglavitno je, da verjamete v resničnost besed Sem pomemben, Štejem –, naj bi se posvetili temu, da trditve iz glave prenesete v dejanja. Namesto da tonete v skrbi o tem, kaj bo kdo rekel, če boste kaj naredili (rekli ...), se vprašajte, kako boste dosegli, kar je pomembno za vas. Zahtevajte, da vam sodelavci, šef in drugi v teh zadevah prisluhnejo. Samozavestno, kot prej v svoji glavi, jim podajte svoje predloge in zahteve. Začnite z majhnimi predlogi, ko pa bo vaša samozavest večja, jih stopnjujte. To, seveda, pa ne pomeni, da se iz zatiranega prelevite v tirana. Ne pozabite, vi ste pomembni, drugi pa tudi.
