Nova doba s(m)o ljudje – Richard Gere

Ko ima priliko, rad povzema besede dalajlame in ljudem predlaga, naj se zgledujejo po njegovih modrostih.

Objavljeno
09. februar 2011 17.18
(M. V.)
(M. V.)
Ameriškega igralca, rojenega 31. avgusta 1949, čigar polno ime je Richard Tiffany Gere, najbrž ni treba posebno predstavljati. V osemdesetih letih 20. stoletja je nastopil v filmih, ki še danes navdušujejo filmofile, omenimo le enega, Častnik in gentleman; srca občudovalcev po vsem svetu, zlasti nežnejšega spola, pa je raznežil z vlogo v filmu Čedno dekle. Manj znano je, da se je v mladosti posvečal gimnastiki in glasbi, igral je trobento.

Ob neki priliki se je pošalil, da je skrivnost njegovega uspeha v laku za lase, ki ga uporablja. Da zmore o sebi in svojem delu razmišljati tudi bolj resno, kaže izjava: »Zanesljivo obstajajo boljši igralci od mene, ki pa nimajo tako uspešne kariere, kot jo imam jaz. Zakaj? Ne vem.« O igralstvu nasploh je dejal: »Mislim, da lahko vsak dober igralec odigra katero koli vlogo, vendar to še ne pomeni, da je prav tisti, ki jo res, tudi najboljši zanjo.«

Da se dela, tudi ko upodablja komične junake, loteva preudarno, lahko izluščimo iz teh besed: »Tudi v komedijah je treba biti prepričljiv, gledalci ti morajo verjeti, da je to, kar si pravkar naredil, naravno in človeško.« Zagovarja predano delo. »Ko delaš nekaj vrednega in pomenljivega, se trud, vložen v delo, vedno bogato povrne.« Po petdesetem letu je priznal, da njegova notranja sla, da se izrazi in uresniči kot igralec, zlagoma pojenjuje. »Moje življenje, ki ne vključuje igranja, je bogato in me izpolnjuje,« se je izpovedal.

Človek človeku

Če ste v zadregi, kako s kom navezati ali utrditi stik, bodite prijazni, svetuje Richard Gere, kajti »vsi smo dovzetni za prijaznost«.

»Ne morem reči, da nadzorujem svoja čustva, niti da dobro poznam vse skrivnosti svojega uma. Sem, kakršni so vsi drugi ljudje. Nimam se za človeka, ki bi lahko vodil druge.« Zanj je življenje veliki učitelj.

»Nisem posebno ne trdobučen ne ostroumen, potrebujem življenje, da mi pokaže, kdo sem, in da mojemu umu neprenehoma postavlja ogledalo, v katerem se lahko uzre.« Trdnost v življenju po njegovem pride z zmožnostjo, da človek sam pri sebi in zase uredi svoj um in ga tudi nadzoruje. Kajti, pojasnjuje, »listati po knjigi svojega uma pomeni spoznavati se in hkrati brati svojo dušo. Kdor pozna svojo dušo, zmore sovraštvo preoblikovati v ljubezen. To je pot samospoznavanja, po kateri hodim.« Zanimiv je tudi njegov pogled na pogum: »Hrabrost ne prihaja iz razbeljenega života, ki žene v dejanja. Res pogumen je človek, ki je pripravljen izraziti svoje čustvene potrebe.«

Njegova snidenja s štirinajstim dalajlamo, ki je nanj naredil močan vtis, so bila medijsko odmevna po vsem svetu. »Morda je dalajlama edini človek, ki je res do obisti iskren in nepokvarjen, in vendar tudi on se je moral izuriti v veščini nikogar ne prizadeti oziroma mu ne škoditi.« »Štirinajsti dalajlama je dejal, da je materinska ljubezen najboljši simbol za ljubezen in sočutje, saj je popolnoma nesebična.«