Tiskane izdaje
Prikazen je bitje, duh, ki straši ljudi na samotnih krajih in poteh, imen zanjo pa je ogromno, južni Slovani, na primer, so med drugim govorili o nakazi, vetinji, mračniku, nespodobi, nečistu, omaji, prikazi, blaznemu, blazniku in mari.
Pojavljajo se v različnih podobah, najpogosteje kakor žival ali človek, lahko tudi kakor predmet. V Srbiji in Bolgariji menda straši jagnje ali kozliček, na Kosovu in v okolici Dževdželije mačka, v okolici Dubrovnika beli pes, v hrvaškem primorju osel, v madžarski Podravini pa zajec, pes, žrebe ali kokoš s piščanci. Včasih so bitja brez glave ali nog, brezglavi bik naj bi se prikazoval v Stigu, v okolici Dubrovnika pa se duh v telesu mezga brez noge prikazuje opoldne. Pri Hrvatih v madžarski Podravini takšne prikazni imenujejo brezglavi konj ali pes ali brezglava koza. Po zapisanih pričevanjih so tudi videli, kako se je takšna nakaza spreminjala iz ene živali v drugo, iz zajca v psa, iz psa v žrebe ipd.
Preglavica je brezglava prikazen
Če se pojavi v podobi človeka, je to na vzhodu Srbije, v okolici Dubrovnika, v Skopski kotlini, Bolgariji in Rusiji običajno dekle ali ženska, navadno v črnih oblačilih, lahko tudi brezglavi mož – zanimivo, etimološki izvor slovenske besede preglavica naj bi bil prav brezglava prikazen. Nakaza je lahko tudi huzar, vojak, duhovnik brez glave ali človek s telesnimi hibami. V okolici Dubrovnika naj bi imele prikazni v podobi brezglavih ljudi nočne maše v cerkvah ali pred njimi. Pastirji v okolici Zagreba pa naj bi srečevali »gospoda s cilindrom«, ki je pred seboj gnal čredo polhov. Na Korčuli so trepetali pred prikaznijo v obliki belega klobčiča, v madžarski Podravini pa kotaleče se buče ali košare.
Med prikazni bi lahko šteli tudi tavajoče lučke, ki jim muslimani v Banjaluki pravijo kudretfenjeri in menijo, da so to duše pokojnih muslimanov, ki se selijo s krščanskih na muslimanska pokopališča. Podravski Hrvati na Madžarskem jim pravijo svečarji.
Po izročilu so prikazni duše pokojnih, ki niso našle poti na oni svet. To so duše ljudi, ki so umrli mladi, grešniki in oni, ki jih niso pokopali tako, kot se spodobi.
Človek pozabi,
kje je in kam gre
Kdor hodi naokoli ponoči, v trdi temi, po ozkih stezah, prečka razpotje, hodi ob pokopališču, mimo zapuščenih hiš, gre čez kraj, kjer je bil obredno okopan pokojni ali kamor so odvrgli odejo, s katero je bil pokrit na smrtni postelji, tvega, da sreča prikazen. Te ne le strašijo, ampak popotnika tudi speljejo proč od prave poti in naselij. Povrhu jih zamotijo in tako upočasnijo napredovanje. V okolici Dubrovnika, denimo, ljudsko izročilo pripoveduje o moškem, ki je na poti srečal tri ženske, oblečene v belo. Približal se jim je, ko pa se je hotel ene dotakniti, je že na daleč občutil, da je hladna kot led in trda kot kamen. Najstarejša med njimi mu je menda svetovala: »Ne hodi, prijatelj, za tujimi opravki v gluhi noči, da te ne doleti zlo, ker noč je naša, tvoj pa je dan.« Možakar je ubogal in se za ženske ni več zmenil.
Ko človek sreča prikazen, ga ta zasenči ali omaje, so menili južni Srbi, zato so jim pogosto rekli osena ali omaja. Prvi izraz prihaja iz predstave, da duh pade na človeka v obliki sence, drugi pa, da ga tako zmede, da ta ne ve več, kje je, in se vrti v krogu, zaradi česar se izgubi. Na vzhodu Srbije so verjeli, da si mora človek ob srečanju s prikaznijo s kapo zakriti oči, da mu ne bo padla na oči in mu zmešala poti.
Rešitev v preklinjanju
Človek se lahko reši prikazni tudi tako, da grdo preklinja, omenja božji ali konjski ud (Hrvati v madžarski Podravini), si odpne pas in en konec vleče za seboj, v okolici Dubrovnika pa ponavlja: »Vsak zakon hvali boga, ga hvališ tudi ti?« Po srbskem izročilu pa naj bi se začel popotnik s prikaznijo pogovarjati, a to tako, da ji postavlja retorično vprašanje za retoričnim vprašanjem. To naj bi jo tako zmedlo, da se požene v bližnjo reko ali jezero in se utopi. Nikar pa se nad prikazen ne sme kdo spraviti s puško, so verjeli v Leskovački Moravi, kajti takoj, ko bi kdo nameril vanjo, bi se puška obrnila proti strelcu in se sprožila.
Na vzhodu Srbije in zahodu Bolgarije so ljudem, ki so srečali prikazen v obliki jagnjeta ali kozlička, svetovali, naj žival ujame, pri tem pa govori: »Dedovo jagnje, dedovo jagnje« ali »Babino jagnje, babino jagnje«. Jagnje (kozliček) bo ponavljal te besede, dokler se ne oglasijo prvi petelini, popotnik pride s prikaznijo v rokah do izvira ali križišča, tedaj se namreč prikazen razblini.
