Tiskane izdaje
Med ljudmi, ki nizajo uspeh za uspehom, in onimi, ki v življenju nikakor ne morejo ustvariti želenega, je po novodobnih dušeslovcih pomembna razlika. V drugi skupini so ljudje, ki si glavo nenehno belijo z vprašanji, ki se začenjajo nekako takole: Mi je namenjeno, da ...? Je moja usoda, da ...? Ali bom sploh kdaj ...? Ali smem ...? Ali zmorem ...?
To so ljudje, ki so globoko vase ukoreninili potrebo, da jim nekdo dovoli narediti ali imeti zaželeno. Od življenjskega sopotnika, staršev, zdravnika, učitelja, prijateljev, znancev, nemara duhovnega učitelja, notranjega vodnika, boga, angelov, kogar koli že hočejo dobiti blagoslov, da si želijo prav, da je dobro, če nekaj naredijo, se za nekaj trudijo. So silno negotovi, neprenehoma globoko zaskrbljeni, celo tesnobni, ali si sploh nekaj smejo želeti, jim je sploh namenjeno, da bi to imeli. Med njimi je ogromno takšnih, ki so venomer na preži za pomenljivimi znamenji vesolja. Ptica v letu, oblak v obliki metulja, morda piš vetra tedaj, ko so ravno tuhtali o nečem, vseeno, vse je lahko pomenljivo znamenje, naj naredijo nekaj, s čimer se prav zdaj ukvarjajo, da to lahko in celo morajo, ali pa ravno obrnjeno.
Namenjeno ali ne?
Ko z njimi kramljate o spodletelih poskusih in neizpolnjenih načrtih, rečejo, da jim nekaj pač ni bilo namenjeno (usojeno). V najboljšem primeru se ustavijo pri vprašanju: Kaj pa če mi to ni namenjeno, torej tako ali tako ni smiselno, da se še naprej trudim. Življenje, vesolje, bog ali kaj drugega jim s spodrsljaji vendar hoče nekaj dopovedati, mar ne?
Kdor se posvetuje z vesoljem, preverja pravilnost odločitve v svoji astrološki karti ali ubira katero drugo pot, da bi dobil potrditev, da je nekaj prav, pravzaprav ubira čim lažjo pot. Zmeraj ima pri roki dober razlog, da se povsem ne zaveže nečemu, kar hoče, pa tudi, da ne prevzame vse odgovornosti za to, da želeno tudi doseže, na svoja ramena.
Smem, zmorem in tudi bom
Ljudje, ki imajo zaželeno ali se na vso moč trudijo to doseči, ne izgubljajo časa, volje in moči za to, da bi se posvetovali z vesoljem o tem, ali jim je nekaj namenjeno. Če se že, recimo, posvetujejo z astrologom, kdaj je najboljši čas, da se lotijo nečesa, ker bo načrtovano tedaj najlažje izpeljati, za to porabijo nekaj minut, opravijo tako mimogrede, češ še en podatek več, nato pa se povsem vržejo v uresničevanje načrta. Odločijo se, kaj želijo, nato pa sebi (in vesolju, usodi, življenju, bogu ...) dajo na voljo nekaj časa, da odkrijejo, na kakšen način bodo to tudi izpolnili.
Novodobni dušeslovci v tem primeru seveda ne opisujejo ljudi, ki se jim druga za drugo utrinjajo nerealne želje. Nekatere stvari se pač nikoli ne bodo zgodile. In se tudi ne morejo. Če ste v višino pognali komaj meter in pol, nikoli ne boste odnesli zlate olimpijske medalje v skoku v višino. Tako je in nič drugače. No, ljudje, ki uresničujejo svoje cilje, po navadi ne merijo na nemogoče, lahko pa razmišljajo o tem, da bi napisali knjigo, čeprav do zdaj še niso napisali sestavka, ki bi imel več kot tri strani, da bi zaslužili trikrat več kot trenutno, da bi se vzpeli na Triglav, akoravno jim je Šmarna gora doslej najvišji osvojeni vrh. Človek ne potrebuje potrditve, da si sme kaj želeti, niti dovoljenja, da po nečem hrepeni, dovolj je, da se zaveda, da si nekaj želi. Zavedanje zaleže, da počasi zbere vse, kar potrebuje, od veščin, znanj do zvez z ljudmi, in želeno tudi uresniči. Ali pa da na poti spozna, da je bila prvotna želja pravzaprav napačna in jo opusti, toda v trenutku, ko spozna, da to ni to, ve tudi, kaj je, zaradi česar se usmeri v uresničevanje tega.
Kaj pa vi?
V katero izmed dveh skupin ljudi, ki smo jo predstavili, bi se uvrstili? Mar kar naprej sprašujete, mogoče celo moledujete za dovoljenje, potrditev, da si smete kaj zaželeti? Če niste stari pet let, res ni treba, da vam mama (oče, učitelj ...) dovoli poseči po zvezdah. Vi odločate o tem, kaj hočete.
Slišati je zelo preprosto, in vendar je lahko to marsikomu trši oreh, kot je videti na prvi pogled, posebno če ste bili vzgojeni v duhu, da morate najprej vprašati, ali kaj smete, šele potem lahko to naredite. Ali če delate v podjetju, v katerem so strogo postavljena in spoštovana pravila napredovanja. Če želite kaj doseči, vam ne preostane drugega, kot da igrate po pravilih kot vsi drugi, mar ne? Da in ne, s ptičje perspektive gledano si lahko zaželite vse, in to tudi dosežete, na bližnji pogled pa boste, kakopak, spoštovali pravila. To bo v praksi morda pomenilo, da vam bo vzelo več časa, truda in moči, da pridete na cilj, toda še vedno drži, da si lahko zastavite in dosežete po pravilniku bojda nepredvidljivo in zaradi tega tudi nedosegljivo.
Živite svoje življenje
Življenje je vaše, torej, kaj še čakate? Zaželite si, predajte se želji, zavežite se, da jo boste izpolnili, pustite vesolju, življenju, da vam pokaže, po kateri poti vam bo to najlažje in najhitreje. To, kakopak, ne pomeni, da nikoli in nikdar ne prevetrite svojih želja, prerešetate, ali so res zrasle na vašem zelniku ali pa le izpolnjujete pričakovanja drugih, ker jim želite biti všeč, ali so uresničljive ali ne, morda so s spremembami, tudi ne pomeni, da nikoli ne smete katere opustiti niti da vam je prepovedano obiskati astrologa ali prisluhniti notranjemu glasu, za katerega vam izkušnje potrjujejo, da se vam oglaša s pestrimi občutki v želodcu ali pa tako, da vam pozornost pritegne oblak posebne oblike ipd. Pomeni pa, da si vnaprej ne zapirate vrat in si ne postavljate omejitev. Kajti kako neki boste vedeli, katera priložnost vam trka na duri, če si jih ne dovolite odpreti?
