Tiskane izdaje
Roža in cvet sta univerzalna simbola življenja, čilosti in razcveta. Ker se razprejo spomladi, označujejo konec zime in v prenesenem pomenu slavijo zmago življenja nad smrtjo. Njihov razvoj od brstiča do polnega cveta prikazuje mladost, lepoto in veselje. A ker so minljive in hitro ovenijo, so po drugi strani tudi simbol krhkosti in kratkosti življenja. Mnogo kultur povezuje rože z rojstvom, obnavljanjem in življenjem po smrti. Ker razvrstitev cvetnih listov pogosto spominja na zvezdo, rože prikazujejo tudi sonce oziroma središče. Pomeni cvetlic se po svetu seveda v marsičem razlikujejo in si celo nasprotujejo. Pri nas krizantema spominja na mrtve, na Kitajskem pa ponazarja lahkotnost bivanja. Budisti z njo pogosto krasijo oltarje, prav tako naj bi v hiši prinašale srečo. Od rojstva do smrti, od čistosti do strasti, v svetovnih mitih in legendah imajo mnogo pomenov.
Miti in legende
Bogato zbirko mitov, ki napajajo veliko današnjih simbolnih pomenov cvetlic, najdemo že pri starih Grkih. Vrtnice, ki so zanje kraljice rož, je ustvarila boginja rož Kloris, ki je nekega dne v gozdu uzrla mrtvo drevesno nimfo in jo spremenila v rožo. Na pomoč so ji priskočili tudi drugi bogovi: Afrodita, boginja ljubezni, je vdahnila roži lepoto, Dioniz, bog vina, ji je podaril nektar in čudovit vonj, Zefir, bog zahodnih vetrov, pa je razpihal oblake na nebu, da je lahko nanjo posijal Apolon, ki je bil med drugim tudi bog svetlobe, in je vrtnica lahko vzcvetela v polnem sijaju.
Z drugim grškim mitom je povezana vetrnica oziroma anemona. Afrodita, boginja ljubezni, in Adonis, bog moške lepote, ki sta bila ljubimca, sta se nekega dne odpravila na lov v gozd. Bog vojne Ares, ljubosumni Afroditin nekdanji ljubimec, se je spremenil v merjasca in na lovu smrtno ranil Adonisa. Afrodita ga je v obupu, da bi ga rešila, poškropila z nektarjem, pijačo bogov, a zaman. Ko je vlekla njegovo truplo iz gozda, so na krajih, kjer je kri, pomešana z nektarjem, kapljala na tla, zrasle vetrnice.
Rože pa najdemo tudi v drugih mitologijah: Azteki so poznali boginjo Xochiquetzal, kar pomeni pokončna roža. Bila je boginja spolnosti in plodnosti in je v rokah nosila šopek, v laseh pa venec. Zlasti v azijski kulturi je pomemben simbol lotosov cvet, ki je pogosto povezan z miti o ženski spolnosti, plodnosti in rojstvu. V hinduizmu verjamejo, da se je bog Brahma rodil iz lotosovega cveta. Iz njega naj bi se prav tako rodila egipčanska boginja plodnosti Isis. Stari Egipčani so v dlani mumij položili lotosove cvetove kot znamenja novega življenja, v katero vstopajo mrtve duše. Po budistični legendi naj bi ob vsakem koraku v Budovih stopinjah zacveteli lotosi. V taoizmu ponazarja najvišjo stopnjo razsvetljenja zlata roža, ki raste razsvetljenemu iz vrha glave.
Skrivni jezik ljubimcev
Prav poseben in zanimiv družbeni pojav, ki je temeljil na simbolnih pomenih rož, je bil floriografija ali jezik rož. To je način sporočanja, ki se je razvil v sramežljivi viktorijanski dobi v Angliji. S podarjanjem rož, šopkov in različnih aranžmajev so ljudje izmenjavali kodirana sporočila, s katerimi so lahko izrazili najgloblje občutke in čustva, ki bi jih bilo neprimerno izpovedati z besedami. Drobni odtenki te nekoč zelo razvejene in natančno določene navade so izgubljeni, a glavni pomeni, pripisani posameznim rožam, so se ohranili, kot npr. prepričanje, da rdeče vrtnice ponazarjajo strast, lepoto in ljubezen. A tudi druge barve imajo pomene. Modre označujejo skrivnostnost, temno rdeče lepoto, temno rožnate hvaležnost, rožnate občudovanje in milino, oranžne strast, bele nedolžnost in čistost, rumene pa nezvestobo ali platonsko ljubezen.
Jezik rož izvira še izpred viktorijanskih časov, saj je cvetje že od nekdaj imelo verski, mitološki ali simbolični pomen. Osnovna ideja in nekateri pomeni izvirajo iz Turčije, kjer so nepismene ženske v haremih z rožami nadomestile uporabo pisanega jezika, ki je bila zanje prepovedana. Od tod so se razširili v Francijo in pozneje v Anglijo in Ameriko. Prvi slovar pomenov je spisala Louise Corlambert pod psevdonimom Charlotte de la Tour leta 1819 v Parizu in je čez noč postal zelo priljubljen. V Franciji je izšlo kar osemnajst izdaj. V Angliji jih je popularizirala Mary Wortley Montague. Založniki so si meli roke in hiteli izdajati vsak svojo različico jezika rož. Slovarji so zajemali dokaj obsežne sezname rastlin in ustrezne pomene, od katerih se nekateri zdijo sodobnemu bralcu, milo rečeno, privlečeni za lase.
A večini rož so pripisovali različne pomene, glede na domišljijo in izobraženost. Da sta se ljubimca lahko sporazumevala, sta potrebovala enak slovarček! Večina sporočil, ki so jih prenašali šopki, so bila nežna in romantična: bela detelja je pomenila: »Misli name,« ripeča zlatica pa: »Zelo si privlačna.« Rože so govorile tudi ob manj veselih trenutkih, z vetrnico so izražali sočutje ob bolezni, z zvončnico pa žalovanje. Nekatere izmed knjižic so posameznim rastlinam pripisale povsem specifične stavke. V eni od njih lahko beremo, da cvet jablane pomeni: »Ali bo sijaj ljubezni končno pordečil tvoja nežna lica?« mleček po drugi strani sporoča: »Trde narave si, kakor da je tvoje srce iz kamna.« Poleg ujemajočih se slovarjev so morali imeti uporabniki jezika rož tudi dokaj bogato botanično znanje, da so lahko pravilno razvozlali sporočila.
Jezik rož je bil zelo pretanjen in kompleksen. Veljalo je, da so tudi predmeti, ki so nosili vonj določene rastline, kot npr. odišavljen robček, pomenili enako kot cvet. Prav tako sta imeli pomen prinašanje in poklanjanje rož. Če so zamenjale lastnika s cvetovi, obrnjenimi navzdol, so imele ravno nasproten pomen. Nasproten pomen so dobile tudi, če so bile posušene. Če je bila na njih pentlja zavezana na levo stran, se je sporočilo nanašalo na tistega, ki je rožo dal, če na desno, na tistega, ki jo je sprejel. S šopki so prav tako odgovarjali na vprašanja; kadar so jih podali z desno roko, je to pomenilo da, z levo pa ne.
