Tiskane izdaje
Če gremo še korak naprej, naj bi smeh izhajal iz sopenja daljnih opičjih prednikov ob radoživi igri. Psiholog dr. Robert Provine z ameriške univerze v Marylandu razlaga: »Če požgečkate šimpanza ali gorilo, se ne bo zasmejal hahaha, ampak bo zasopel. To je zvok opičjega smeha, v katerem so tudi korenine človeškega.« Opice se smejejo zaradi žgečkanja ali igre. To postavlja na laž Aristotelovo trditev, da je smeh izključno človekova dejavnost. Tudi druge živali se oglašajo med razposajeno igro; podgane, na primer, tenko in visoko cvilijo.
Znanstveni izsledki
Zelo malo je znano o možganskih procesih, ki sprožijo smeh, ve se le, da ga povzročijo različni občutki in misli, ki jih lahko vzbudi na primer šaljiva opazka ali dobra volja. Kdaj se bo kdo zasmejal, je odvisno od delovanja več različnih možganskih predelov.
Raziskovalec humorja Peter Derks je preverjal dejavnost možganov pri ljudeh, ki jim je dal brati smešno besedilo. Udeleženci raziskave so bili povezani z elektroencefalografom (EEG), ki je beležil električno dejavnost možganov. V vseh primerih se je pokazal podoben vzorec odzivov, v štirih desetinkah sekunde po izpostavljenosti nečemu smešnemu se je najprej vzburila možganska skorja, njen levi del je analiziral besede in strukturo šale. Tudi frontalni reženj, ki je povezan s čustvenimi odzivi, je postal aktiven, desna možganska polovica je opravila analizo šale in dojela njen smisel. Možganska dejavnost se je nato razširila v področje za predelavo zaznav v zadnjem delu glave. Vzburjenje motoričnih predelov možganov je nazadnje izzvalo tudi telesni odziv.
Ob smehu so najizrazitejše spremembe na obrazu, pri katerih sodeluje kar petnajst mišic. Če niste vedeli: obrvi so pri pravem smehu rahlo privzdignjene, pri hlinjenem pa ne. Spremlja ga značilen krohot, zaporedje kratkih zlogov (ha, ha ali ho, ho), od katerih vsak zlog v povprečju traja 74 milisekund, med posameznimi zaporedji pa delamo 210 milisekund dolge presledke.
A to še ni vse, smejimo se z vsem telesom; dejavne so tudi mišice rok, nog in trupa, dihalni ritem je spremenjen. Med huronskim smehom je dihanje oteženo, ker poklopec, ki leži za grlom in preprečuje, da bi hrana in pijača med požiranjem zašli v sapnik, začne zapirati grlo, zaradi česar težje pridemo do zraka in začnemo sopihati. Če to traja dlje, obraz zardi, postane celo vijoličen, pri močnem smehu potočimo tudi kakšno solzo.
Ker je smeh povezan z mnogo možganskimi središči in telesnimi dejavnostmi, ima po mnenju strokovnjakov močan vpliv na počutje in razpoloženje.
Družabno lepilo
Znanstveniki menijo, da je orodje navezovanja, ohranjanja in poglabljanja vezi med ljudmi. Provine, ki je ob pomoči študentov deset let preučeval smeh ljudi med pogovori po nakupovalnih središčih in pločnikih, razlaga: »Odkrili smo, da smeh večinoma ne sledi šalam. Ljudje se smejijo različnim izjavam, na primer: 'Hej, John, kje si bil?' ali 'Kako ti je šlo na izpitu?' Zgolj desetino do petino smeha so neposredno izzvale šale.« Provine je tudi razbil mit, da je smeh vedno odziv poslušalca na govorčeve besede: »Govorci, ki smo jih opazovali, so se smejali skoraj za polovico več kot poslušalci.«
Smeh je torej najprej namenjen navezovanju in ohranjanju družabnih vezi. Z njim sporočamo naše veselje, dobro razpoloženje in igrivost, to pa nas poveže z drugimi. Dodati je treba tudi izsledke lingvistov. Ti opažajo, da smeh večinoma izbruhne v presledkih med trditvami, torej je nekakšno ločilo v govoru; povedanemu daje poudarek in dodatni pomen.
Da je to vrsta komunikacije, dokazuje tudi preprosta resnica: ko smo sami, se navadno ne smejimo. Po neki raziskavi je kar 30-krat verjetneje, da se bomo smejali, ko smo v družbi. Izjema je biti sam pred televizijo: ta nam daje lažni občutek, da smo z drugimi, zaradi tega se pred njo vseeno večkrat hihitamo. Zanimivo je tudi, da se otroci začno smejati pri treh do štirih mesecih in podobno kot z jokom tudi tako pokažejo staršem, kako se počutijo.
Zakaj je smeh nalezljiv? Antropolog Mahadev Apte pojasnjuje: »Smeh se zgodi, ko je ljudem udobno v družbi drug drugega, ko se počutijo sproščene in odprte. Več ko je smeha, tesnejša je povezanost v skupini.«
Da je tako nalezljiv, je kriv tudi manj bleščeč vzrok, včasih se smejimo z drugimi, ker ne želimo biti izločeni iz skupine, marveč ji pripadati. Dominantni posamezniki v skupini, na primer šef, pogosteje uporabljajo humor kot njihovi podrejeni člani, ki ne zbijajo šal, marveč se jim smejijo. Morreall domneva, da nadzorovati smeh v družbi pomeni izkazovati svojo (pre)moč.
Provine pritrjuje: »Človek s smehom vpliva na vedenje soljudi.« Vzemimo za zgled okoliščino, ki ni prav nič smešna: ko smo v zadregi, osramočeni ali se počutimo ogrožene, se začnemo smejati. To je gesta sprave, s katero želimo razorožiti tistega, ki nas ogroža, ali preprečiti spor in soočenje z njim.
Ni vseeno, ali se smejimo z drugimi ali drugim. Ljudje, ki se smejijo drugim, te izločajo iz skupine ali jim želijo pokazati, da so močnejši.
Moj smeh so tvoje solze
Večino nasmejejo stvari, ki presenetijo z nenavadno logiko ali nepričakovanim koncem. Smejimo se tudi napakam in neumnostim - le tujim, kakopak, naše nas žalostijo. Znanstveniki domnevajo, da ob ljudeh, ki ustrelijo kozla, bruhnemo v smeh, ker se čutimo odmaknjeni od njih, nekako jih prekašamo (češ, meni se že ne bi moglo zgoditi kaj takega). Kdor v grešniku vidi sebi podobnega, bo občutil sočutje in mu ne bo do smeha.
Seveda vsem niso humorne enake stvari. Ključni dejavnik, ki povzroča razlike v dojemanju, je starost. Največ se smejijo otroci, zlasti stari približno šest let. Po statističnih podatkih se petletnik v povprečju na dan zasmeje kar 300-krat, odrasli zgolj 17-krat. Malčke, ki šele odkrivajo svet, marsikaj preseneti ali se jim zdi nenavadno in torej smešno. Odrasli se manj smejijo, najbrž ker se ne igrajo več toliko, smeh je namreč povezan z igro. Otroci imajo radi nenavadno in presenetljivo pa tudi krutost in straniščni humor, povezan z odkrivanjem telesnih dejavnosti.
Najstniki, ki se pogosto počutijo neprijetno v svoji koži, se s humorjem zavarujejo pred svetom ali si povečujejo občutek lastne vrednosti. Najraje imajo šale o hrani, spolnosti, brijejo norce iz avtoritet ali česar koli, kar ni pogodu njihovim staršem. Z odraščanjem, ko imamo vedno več izkušenj, se razvije in izostri tudi naš čut za smešno.
Smisel za humor pri odraslih je bolj pretanjen, strpen; ne smejimo se le drugim, marveč se znamo ponorčevati tudi iz sebe. Pogosto je usmerjen k vsakdanjim dejavnikom stresa, na primer izzivom v službi. Kaj bo koga nasmejalo, ni odvisno le od njegove starosti, marveč tudi osebnosti, kulture, iz katere izvira, in še drugih dejavnikov.
