Tiskane izdaje
Poglavitna težava pri sodbah je, da človek po navadi ne ostane pri eni, ampak izhodiščno razvija, dokler njegovega uma ne preplavi množica bolj ali manj meglenih sodb in predsodkov. Vzemimo za primer, da vas moti, ker vaš otrok ne dosega tako dobrega učnega uspeha, kot bi si želeli. Iz vaše sodbe Janez je slab dijak kmalu zrastejo še druge – je len, se ne uči, to pomeni, da bo ponavljal razred, še hujše, letel bo iz šole, iz njega nikoli ne bo nič, ostal bo brez poklica, zapletel se bo v slabo družbo in nazadnje pristal v zaporu ali postal odvisnik od drog – pa ne le o Janezu, marveč tudi o drugih, ki bi lahko bili odgovorni za njegov spodrsljaj; takšen je kot oče (ali mama), len, neodgovoren in, seveda, bo končal enako klavrno. Namesto da bi se vprašali, kaj Janezu dela težave v šoli in kako mu jih lahko pomagate premagati, svoje čustvene, miselne in druge moči vložite v uničevalno kritiko do njega (in še koga), kar pa izvirnega problema ne reši, ampak ga poglobi in zaostri. Še več, do Janeza se vedete, kot da je že pristal na cesti ali v zaporu, do partnerja (partnerice) tudi, kakor da je on(a) kriv(a) za vse, meglica sodb, v katero ste zavili svoj um, pa začne izkrivljati vaš pogled na vse vpletene, vse, kar naredijo, vidite kot potrditev vaših izkrivljenih sodb, ne pa resničnosti. Da takšen pristop ne koristi ne vam ne drugim, najbrž ni treba posebno poudariti.
Preden se zapletete v klobčič črnih misli, se ustavite in si natančno oglejte izvirno sodbo - Janez je slab dijak. Je resnična? Morda je dobil le eno slabo oceno, in še to le pri enem predmetu, pri drugih pa blesti. Namesto da se poženete v vrtinec slabih čustev in misli, ločite zrno od plev, izostrite svoj pogled na resničnost, hkrati pa se vprašajte, kaj lahko vi storite - in tudi, kaj res želite narediti -, da bi odpravili izvirno težavo, Janezu pomagali učiti se, mu omogočili inštrukcije ipd. Takoj ko se odločite, kaj boste naredili, se tega lotite, ne razpredajte pa več o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, ipd.
Z drugih zornih kotov
Popačen pogled na resničnost, ki izhaja iz sodb in predsodkov, omejuje in osamlja. Ni nedolžnih sodb, menijo novodobni dušeslovci, kajti še tako neznatna opazka Glej ga, kako grozne hlače nosi! se lahko razraste v niz hujših (ob)sodb – ne zna skrbeti zase, ima slab okus, počasi, a zanesljivo tone na dno, treba se mu je na daleč ogniti. In če takšne sodbe kdo kuje o vseh ljudeh, s katerimi ima stike, sčasoma ne bo več imel stikov z nikomer ali z zelo redkimi, razmerja, ki jih bo ohranil, pa bodo prej vir nezadovoljstva in stresa kot pa sreče. Prvi korak do odpravljanja uničevalne kritike in stresanja sodb je torej izostritev pogleda na resničnost. To je mogoče narediti z različnimi metodami. Ena izmed njih je, da izvirno sodbo postavimo na glavo. Vzemimo za primer, da je žena ogorčena, ker da je mož premalo doma – kar naprej je zdoma, pušča me samo z otroki in skrbmi za dom, sploh me ne mara (več). Niz misli spremeni v: veliko dela, ker želi dobro preskrbeti družino, rad me ima. Ta metoda ne pomeni, da mora žena povsem spremeniti svoj pogled na resničnost, marveč da med obema skrajnostma najde tistega, ki stvarnosti najbolj ustreza. Bržkone je namreč resnica nekje vmes med skrajnima pogledoma. Ni treba, da slepo sprejema ali celo hvali partnerjeve napake, marveč da jih čim realneje vidi, kajti takšno videnje bo lahko trden temelj, na katerem bo lahko našla možno rešitev izvirnega problema. Do pravega pogleda na resničnost se lahko dokopljemo tudi tako, da izvirno sodbo iz ti preoblikujemo v jaz. Če vzamemo gornji primer, to pomeni, da si žena reče – kar naprej sem doma, posvečam se samo otrokom in gospodinjstvu, za moža nimam več časa, ne maram ga (več) –, nato pa preveri, koliko resnice je v teh besedah.
Če je je le kanec, ali bi to lahko tudi pomenilo, da je ona pripomogla k temu, da je mož raje zdoma kot doma? Bi lahko spremenila svoj odnos? Resničnost si lahko pomagamo uzreti v pravi luči tudi tako, da ostanemo pri izvirni sodbi, le da ji spremenimo naboj, iz slabega v dobrega. Če se vrnemo k našemu primeru. Žena si lahko reče: mož mora biti veliko zdoma, to je dobro zanj in zame. To se zdi pretirano, saj zanika resničnost, a iz tega se lahko izcimi kaj dobrega. Na temelju takšne sodbe naj namreč moža prosi, naj bo več doma, a tokrat brez zahtev tipa Pridi domov takoj po službi, pikrih pripomb in očitkov (nikoli te ni doma, ko te najbolj potrebujemo, te ni, itn.). Odločitev, koliko bo poslej doma in koliko se bo posvečal družini, naj prepusti njemu, brez pritiska. Po izkušnjah dušeslovcev takšna korenita sprememba pri enem sproži spremembo tudi pri drugem, kajti zdaj ne gre več za boj, kdo bo koga in kdo bo močnejši, tako da drugi nima več razloga, da bi bežal z bojišča, ker bojišča ni več, zaradi česar prostovoljno več časa odmeri skrbi za dom in družino.
Vaja dela mojstra
Obudite spomin na priložnosti, ko ste bili deležni sodb in predsodkov drugih. So starši molče prezrli, ko ste naredili kaj dobrega, iz muhe pa so naredili slona in na vas stresali jezo, ko se vam je kaj zalomilo? Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da kdo o vas za hrbtom govori kaj slabega, za nameček pa še, da je širjenje laži o vas, ki jih je kdo vzel za resnico, vplivalo na to, da ste bili prikrajšani za napredovanje v službi ali kaj drugega? Mar to, da ste enkrat zamudili na sestanek zaradi višje sile, res pomeni, da zmeraj zamujate, se izmikate delu in niste zanesljivi?
Pogled v preteklost nadaljujte tako, da se spomnite, kdo v vašem življenju vas je navdihnil in spodbudil, da naredite kaj res velikega, nekaj, za kar še sami niste verjeli, da zmorete. Najbrž vas ni obsojal niti vam ni solil pameti, kaj morate narediti, marveč vam je prisluhnil, vam pomagal, da ste odkrili svoje darove in jih tudi po svojih močeh izrazili. Veselil se je vašega napredka. Kako ste se počutili v družbi takšnega mentorja, prijatelja, učitelja? Ste nemudoma dobili zamisli, kaj vse bi lahko naredili, pa tudi voljo, da se tega res lotite? Vi ste lahko uničevalni kritik, sejalec sodb, ki sebi in drugim meče polena pod noge, ali pa dobrodošli mentor, ki sebi in drugim pomaga preseči meje mogočega. Izberite modro, predvsem pa bodite pozorni, kaj v mislih in dejanjih res počnete, na katero stran se nagibate. Bodite potrpežljivi. Namesto da bi vrgli puško v koruzo, ker se vedno znova ujamete v koži sejalca sodb, vztrajajte; kakor niste čez noč postali osovraženi kritik, tudi ne morete postati dober mentor.
