Tiskane izdaje
Služi, troši in bodi srečen. Življenjsko vodilo, s katerim je prežet duh današnjega časa in po katerem se nezavedno ravnamo, čeprav tega ne priznamo radi na glas. Pa je prava sreča res v premem sorazmerju s količino denarja in gmotnih dobrin, ki si jih v skladu z debelino denarnice lahko privoščimo?
Goreča žeja po več
Po izsledkih znanstvenih raziskav je denar pomemben dejavnik življenjske sreče, vendar samo do meje, ko ga je premalo za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Že po kmečki logiki je jasno, da je sreča nekoga, ki ne ve, kaj bo dal na mizo ali celo kje bo prespal noč, presneto odvisna od vsakega cekina. Ko pa imamo enkrat dovolj denarja za to, da je trebuh poln, da nam je toplo in udobno, kažejo izsledki študij, torej za to, da nas osnovne bivanjske potrebe ne tarejo več in se premaknemo naprej k izpolnjevanju potreb, zaradi česar se trudimo za čim bolj kakovostne medosebne odnose, osebno rast in uresničevanje svojih najglobljih potencialov, pa nas kopičenje evrov ne osrečuje več. Kljub temu se ujamemo v zanko potrošnje; ta nam s prodajo izdelkov, ki delujejo kot identitetni in statusni simboli (ljudje svojo vrednost radi ocenjujemo s primerjavo z drugimi), navidezno krepi samozavest.
Potrošnja kot cilj
Znanstveniki se strinjajo, da denar vpliva na stopnjo zadovoljstva z življenjem oziroma udobja, ne more pa nas trajno osrečiti. A kaj ko ne ravnamo v skladu s tem in se pehamo za vedno več in več gmotnimi dobrinami. Težava je v tem, da žeje po njih nikoli ni mogoče pogasiti, z vsakim nakupom se ta le veča. Ko si nečesa želimo, imamo predstavo, kako nas bo ta reč osrečila. Ko jo kupimo, te izpolnitve ni, a namesto da bi jo iskali drugače, up že polagamo v novo željo in nov nakup. Hitro prestopimo nevidno mejo, po kateri potrošnja ni več sredstvo za iskanje sreče, ampak postane cilj.
Poleg tega se zelo hitro navadimo na več denarja in dobrin ter kaj kmalu začnemo gledati na dvorišče k sosedu, ki ima še več – in smo znova nezadovoljni. Nikoli nismo tako bogati, da ne bi bilo mogoče poseči še višje. Tudi multimilijonarji se počutijo prikrajšane, ker imajo manj od multimilijarderjev. Težava je v tem, da se najraje primerjamo s tistimi, ki imajo več od nas. Raziskave kažejo, da so ljudje, ki se znajo ozreti tudi po tistih, ki imajo manj kot oni, bolj zadovoljni z lastnim stanjem.
S potrošnjo do samozavesti
Treba se je zavedati, da nismo tako plitvi, da bi si v resnici želeli gmotne dobrine predvsem zaradi njih samih. Želimo si jih zaradi obljub sreče, ki jih nanje pripenja družba. Z njimi poskušamo kupiti samozavest, sprejemanje samega sebe in ubrane odnose z drugimi. A ravno teh reči ni mogoče dobiti za denar. Ker šare ne kupujemo zaradi nje same, ampak teh neresnično pripisanih lastnosti, nikoli ne prispemo na cilj. »Nikoli ne morete imeti dovolj nečesa, česar v resnici nočete,« je na to temo pomodroval filozof Eric Hoffer. Po tej razlagi je naš pohlep dejansko posledica odtujenosti od samega sebe. Z njim poskušamo na neustrezen način zapolniti duhovno in čustveno praznino, zadovoljiti pozabljene otroške potrebe in omiliti stare duševne rane.
Če srečo opredelimo z višino stanja na svojem bančnem računu, potem smo dobro samopodobo obesili na nekaj, kar je zelo odvisno od zunanjih dejavnikov. Poleg tega s potrošnjo izražamo tudi svojo identiteto. »Samopodobo v glavnem predstavljamo s predmeti,« pravi psiholog Tim Kasser. A zlasti v negotovih časih gospodarske krize, ko je zaslužek močno odvisen od družbenih silnic, je nespametno lastno vrednost meriti z denarjem.
Fromm se je motil
Srečo raje zakoličimo z duhovnimi vrednotami in cilji, kot so denimo občutek pripadnosti (sebi, drugim, naravi in celo kozmosu), ljubeči in vzajemni odnosi z ljudmi, brezpogojna ljubezen, sprejemanje samega sebe z vsemi lepimi in manj lepimi platmi, duhovni mir, iskanje življenjskih strasti in razvijanje svojih darov. Kaj bi imeli raje: vedenje, da ste obdani z ljudmi, ki vas imajo iskreno radi zaradi vas samih, ali recimo razkošno limuzino prestižne znamke?
Treba je opustiti tudi zmotno prevladujoče prepričanje, ki ga je opazil že Erich Fromm, da sreča izhaja iz izpolnitve vseh želja in skrajnega uživaštva. Odrasli ljudje bi morali obrniti hrbet pretirani ljubezni do potrošnih dobrin, ta je izraz nezrele sebičnosti, in se usmeriti proti osredinjenemu in ustvarjalnemu razvoju svojih najvišjih potencialov v službi višjih ciljev.
Negotovi materialisti
Da ne ostanemo samo pri visokoletečih novodobnih floskulah, si poglejmo, kaj o ljubezni do gmotnih dobrin in sreči pravijo raziskave. Te kažejo, da so od potrošnih dobrin bolj odvisni ljudje, katerih vedenje na splošno močno krojijo čustva, tisti, ki so bolj negotovi in dvomijo o sebi, ki se jim zdi, da niso avtonomni, nimajo občutka varnosti in so bolj nagnjeni k dolgočasju. Neka študija na otrocih je pokazala, da nesamozavestni veliko bolj cenijo svojo lastnino kot samozavestni. Znanstveniki so ugotovili še, da so tisti, ki odraščajo v pomanjkanju, pozneje bolj nagnjeni k ljubezni do gmotnih dobrin. Ameriška raziskovalca Chris Manolis in James Roberts sta z anketiranjem mladostnikov ugotovila, da so bili tisti, ki so veliko nakupovali in so jim bile potrošne dobrine zelo pomembne, manj srečni od vrstnikov.
Psihologi z ameriških univerz Brigham Young in William Patterson so s študijo 1700 zakonskih parov ugotovili, da so bili pari, ki so veliko pomembnost pripisali služenju in zapravljanju denarja, manj srečni v zakonu. Nasprotno so tisti, ki so temu posvečali manj pozornosti, bolj uživali v zakonski zvezi. Partnerji, ki so jih mamile potrošne dobrine, so se izkazali tudi za bolj samovšečne in manj čustveno zrele, je povedal glavni raziskovalec Jason Carroll. Prav tako so bili v razmerju bolj nagnjeni h kritiziranju, iskanju krivde pri drugem, pritoževanju, slabi komunikaciji in nezadovoljstvu z zakonom. Najsrečnejši so bili pari, kjer se oba nista preveč menila za denar, sledili so jim mešani pari, najnesrečnejši pa so bili zakonci, kjer sta oba bila velika materialista. Naj omenimo še, da materializem ni bil povezan z dejansko količino denarja: mogoče ga je bilo zaznati med bogatimi in manj bogatimi pari.
Pohlep in materializem, seve, nista zgolj stvar posameznika, ampak družbe. Izraelski psiholog Shalom Schwartz je primerjal vrednote v deželah, ki imajo bolj tekmovalno obliko kapitalizma, in tistih, ki imajo bolj kooperativno, kot je Norveška, in ugotovil, da je v zadnjih več sodelovanja v družbi. Prebivalci teh dežel so se tudi manj menili za denar, moč in dosežke kot tisti v deželah z bolj tekmovalnim kapitalizmom. Bolj ko sta nekomu pomembna denar in moč, manj mu je mar za skupnost in odnose z drugimi, ugotavlja psiholog Fred Grouzet, ki je s kolegi intervjuval študente iz 15 dežel o ciljih, ki jim največ pomenijo v življenju.
Kadar ti sreča ponuja prst, ji daj roko, svetuje danski ljudski rek.
