Tudi črne ovce so željne črede

Nekateri neprenehoma tonejo v skrbi o tem, da bodo, prej ali slej, zaradi nečesa že, postavljeni na rob družine, skupine, katere del so oziroma ji želijo pripadati. Na primer, ženo je strah, da jo bo mož zapustil takoj, ko bodo otroci odrasli, se začasno odselili od doma zaradi študija ali dokončno zaradi službe, ker si bodo ustvarili svojo družino. Ne samo to, tudi otroci, ko bodo enkrat zleteli iz gnezda, ne bodo več imeli razloga za to, da bi sploh prihajali domov, jo obiskovali, torej bo zdaj zdaj sama samcata na svetu.

Ali pa je ženska v skrbeh, kako naj se obleče za neko družabno prireditev. Boji se, da bo videti smešna, posmeha vredna, če si nadene obleko, ko pa bodo imeli vsi drugi bolj sproščene hlače. Hotela bi biti taka, kot bodo vsi drugi, no, vsaj večina, s katero bi se želela zliti.

Marsikoga pred prvim dnem v novi službi skrbi, ali se bo ujel s sodelavci. Take misli so pričakovane, znamenje globljih težav pa so, ko kdo, čeprav je v nekem podjetju že več let, še kar naprej tuhta, kaj naj naredi, da ne bi izstopal, da bi bil tak, kot so vsi drugi, skratka sprejet. Morda pa si srčno želi pridružiti se neki skupini sodelavcev, ki navadno kramljajo drug z drugim med malico, se celo dobivajo v prostem času, hodeč skupaj v kino, na kegljanje, vendar nikakor ne naredi prvega koraka, ker se boji, da bi ga eden izmed članov ali pa kar vsi po vrsti ostro zavrnili.

Nič ni narobe, prav nasprotno, če je človek željan pripadati družini, podjetju, v katerem je zaposlen, neki skupini ljudi; potreba po pripadnosti je ena izmed temeljnih, podobno kot biti ljubljen in ljubiti ali se ustvarjalno izraziti. Je pa narobe, opozarjajo dušeslovci, ko se kdo sicer zaveda, da ima potrebo po pripadnosti, ne zna pa je izpolniti; še več, namesto da bi se potrudil pridobiti komunikacijske in druge veščine, ki bi mu jo pomagale potešiti, tone zgolj v skrbi o tem, da bo, ko se zgodi že kaj, še bolj odtujen od vseh ljudi, bolj pozabljen, odrinjen na rob, skratka osamljen.

Odrinjeni na rob

Ljudje, ki živijo odmaknjeno, zadržano do ljudi, celo najbližjih, so se bržkone zaradi neprijetnih izkušenj osamili že v otroških letih. Težko jim gre z jezika prošnja: Dajte še mene vzeti zraven. Skupine, ki bi jim želeli pripadati, opazujejo od daleč, hkrati pa so žalostni, ker med njimi in drugimi zeva prepad, osvetljujejo novodobni dušeslovci. O sebi verjamejo, da so črne ovce, da nikamor prav ne spadajo, nihče ne varuje sedeža zanje v kinu, nikomur ni do tega, da bi bili tudi oni zraven.

Miselni in čustveni vzorec, da je kdo črna ovca ali bela vrana, ki sčasoma, seve, postane tudi vedenjski, navadno nastane tako zgodaj, da se človek, ko odraste, niti ne zaveda več, da se je zaradi nečesa v preteklosti začel počutiti, da je (vedno in povsod) odrinjen na rob, in naj se še tako trudi, da ne bi bil več, vseeno se mu bo to zgodilo. Morda ni bil član edine romske ali kako drugače stigmatizirane, zaznamovane družine v vasi, ki so se ji vsi na daleč ogibali, ker so se je bali, nemara je živel v povsem povprečni, trdno povezani družini, toda ker je bil vase zaprt otrok, sorojenci s starši vred pa so bili bolj odprte narave, se ga je že zgodaj oprijel opis, da je drugačen, sramežljivec, nekdo, ki kar naprej zardeva in si ne upa zapustiti zavetja krila svoje matere. Tak je bil in tak je tudi ostal.

Mogoče je bil otrok, razlagajo dušeslovci, ki je bil v nečem res drugačen, zaradi česar je z vrstniki redko navezal (ali pa ga sploh ni imel možnosti navezati) stik, to pa je v njem utrjevalo občutek nepripadnosti. Vzemimo za primer, da je živel v hiši na samem, povrhu je moral popoldan0, po šoli, delati na kmetiji, zato se ni mogel igrati z vrstniki. Morda pa je rad bral knjige, in medtem ko so se drugi urili v otroških igrah, je posedal sam in bral. Niti ni iskal njihove družbe, ker mu pač ni bilo do igre, toda sčasoma se je odrinjenost na rob stopnjevala, saj ni poznal pravil ristanca, med dvema ognjema in drugih. Tudi tedaj, ko bi se nemara hotel pridružiti drugim pri igri, se ni (več) mogel, ker ni poznal pravil, ni bil član.

Biti potreben

Če ste od mladih nog vajeni biti odmaknjeni od drugih, hkrati pa bi se jim silno radi približali, vendar ne veste, kako to narediti, naj bi se, svetujejo dušeslovci, najprej pridružili skupini ljudi, ki ste ji potrebni. Tako vam bo namreč lažje izuriti se v družabnih veščinah, ki jih potrebujete, da se ne bi le počutili, kot da pripadate neki skupini, ampak ji boste res tudi pripadali.

Prostovoljci, ki pomagajo ostarelim na domu, zanje opravijo nakupe, sedejo nemara z njimi popoldan k partiji šaha ali drugi družabni igri, prostovoljci, ki pomagajo oskrbovati živali v bližnjem zavetišču za izgubljene in zapuščene, in drugi, ki brezplačno opravljajo kaj za dobro vseh, so vselej in povsod zaželeni. Včlanite se v prostovoljno društvo, katerega dejavnost vas veseli. Postanite gasilec, vrtičkar, kar koli, poglavitno je, da imate, vsaj sprva, dober izgovor, zakaj se sploh s kom družite, vsak nov stik pa vam bo pomagal brusiti družabne veščine, ki jih potrebujete za poglabljanje odnosov, ustvarjanje pripadnosti.

Pomislite, kaj dobro delate, v čem si res zaupate, da ste dobri, nato pa oglašujte, da boste v prostem času to delo opravljali tudi prostovoljno. Ne, seveda ne predlagamo, da si najdete še eno službo, ki vam bo izpolnila še tisti prosti čas, ki ga imate, ampak, da nekaj časa namenite temu, da se družite z ljudmi, povrhu pa delate nekaj, pri čemer boste, podobno kot če bi bili član prostovoljnega društva, deležni dobrega odziva – pohvale, hvaležnosti, kar krepi samozavest in tudi utrjuje občutek pripadnosti. Morda ste računovodja in lahko prevzamete vodenje računovodstva za koga iz sosedstva, ki si te storitve ne more več privoščiti. Ali se ponudite, da inštruirate otroke, ki imajo težave pri učenju, pomagate ostarelim skuhati kosilo, pomiti posodo, zlikati srajco. Kar koli.

Biti na voljo, biti zaželen

Kakor vas nihče ne more prisiliti, da sprejmete nekoga v svojo družbo, ga imate radi, tudi vi ne morete drugih. Če naj res pripadate neki skupini, vam ne preostane drugega, kot da se spremenite, ne pa v nedogled ne pričakujte, da se bodo vsi okoli vas spremenili, se razmaknili in v svoji sredi nekaj prostora naredili še za vas.

Najprej naj bi se naučili ne več biti samo opazujoči in čakajoči, svetujejo dušeslovci. Saj veste, kako to gre – ste na robu, željni, da vam kdo vrže drobtinico z mize prijateljstva, ob kateri sedijo drugi in se gostijo. Ne zadovoljite se z ostanki, usedite se za mizo z drugimi.

Izurite se v temeljnih komunikacijskih veščinah, vpišite se v tečaj, preštudirajte priročnike na to temo, vadite, tudi v pogovoru z blagajničarko v trgovini se preizkušajte v sproščenem kramljanju. Naučite se dati pravi kompliment – Ta obleka ti lepo pristoji, Všeč mi je tvoj nasmeh, To si dobro opravil, čeprav sploh ne razumem, kako ti je uspelo, Rad(a) bi, da mi razložiš, kako se to dela –, nikar pa komplimenta ne obremenite z negativnostmi. Ne recite: V tej obleki si videti veliko lepša kot v zeleni, Všeč mi je tvoj nasmeh, toda tvoji zobje bi bili manj rumeni, če bi nehal kaditi. Povabite znance, člane družine, da se vam pridružijo v neki dejavnosti, za katero veste, da jim je v veselje, hkrati pa bi v njih hoteli sodelovati tudi sami. Denimo: Vem, da so ti všeč znanstvenofantastični filmi. Ta, ki se pravkar vrti, naj bi bil prav odličen. Greva (gremo) skupaj, jaz povabim. Vem, da greš rad na to in to planino. Gremo skupaj, jaz pripravim sendviče ... Nikar ne poskušajte nekoga vnaprej spremeniti, ukrojiti po svojih pričakovanjih in željah, kajti tako ga le še bolj odtujite. Sprejmite ga, kakršen je, tudi tak je lahko dobra družba v čem. Niti si ne delajte črtic, kolikokrat je kdo koga kam povabil, kdo je zdaj na vrsti, da bi to storil. Povabite, sprejmite povabilo, tudi odklonite, če vam ni do druženja, a ne stavite vse na eno karto (človeka), vabite naprej.

Če ste se družinski člani že precej odtujili drug od drugega, se boste tudi z navedenimi pridobljenimi veščinami nemara težko znova zbližali. Vaja dela mojstra, a pred tem vam bo najbrž lažje izuriti se v pripadnosti tako, da se pridružite skupini ljudi, s katerimi imate skupne interese. Lahko se včlanite v društvo astronomov, opazovalcev zvezdnega neba, plesno društvo, se vpišete v tečaj šivanja, kvačkanja ...