Tiskane izdaje
Vsled tovrstnih meril, ki jezo vidijo kot nekaj neprimernega, sramotnega in celo zlega, je to čustvo pri mnogih povezano z občutki krivde, sramu in strahu. Zaradi tega jo že od mladih nog zatiramo in tlačimo, kar – na videz paradoksalno – povzroča, da se ta izraža na manj primerne načine in takrat, ko to najmanj potrebujemo.
Boj ali beg
Evolucijsko gledano je jeza odziv na zaznano grožnjo iz okolja. Ko se počutimo ogrožene ali napadene, se izločita hormona adrenalin in noradrenalin, ki sprožita številne telesne spremembe. Krvni utrip in tlak se dvigneta, mišice se napnejo, manj dojemljivi smo za bolečino, preplavi nas val energije in vznemirjenja – telo je tako pripravljeno bodisi da se sooči z nevarnostjo bodisi da pred njo pobegne.
Navzven se to najprej pokaže z mimiko in telesno govorico, nato pa še z dejanji: s telesnim in besednim nasiljem. Tako kot pes z razkritimi čekani in renčanjem opozarja, da bo šavsnil, če ga ne pustimo pri miru, tako tudi mi z jezo drugim kažemo, da se počutimo napadene.
Izražamo jo bodisi dejavno oziroma agresivno bodisi pasivno. Pri prvem načinu gre za grožnje, zmerjanje, fizično nasilje in ustrahovanje, pri drugem pa za bolj prikrite in premišljene izraze, kot so kritične opazke, opravljanje, provociranje, čustveno izsiljevanje, vpletanje tretjih oseb v situacijo in podobno.
Jezo spremljajo tudi spremembe v mišljenju, saj se nam zamegli sposobnost treznega razmisleka in presoje ter le z muko zavestno nadzorujemo svoje vedenje. Številne študije so pokazale, da se jezni ljudje slabše osredotočajo, težje pretehtavajo argumente in prej nasedejo lažem, čeprav so po drugi strani bolj nezaupljivi. Poleg tega podcenjujejo nevarnost in precenjujejo svoje sposobnosti, zaradi česar se spuščajo v bolj tvegana početja kot sicer. Še ena pomembna značilnost jeznega razmišljanja je, da za nekoga, ki nas je spravil v takšno voljo, praviloma mislimo, da je to storil zaradi svojega značaja in ne recimo zaradi neugodnega spleta okoliščin.
Veriga vzrokov
Kot smo omenili, je osnovna oblika jeze impulz za samoohranitev ob ogroženosti. Njena izpeljanka je jeza, ki ne pride takrat, ko naj bi bili ogroženi, ampak takrat, ko se nam zdi, da nas ima nekdo šele namen ogrožati. Na voznika, ki pred nami izsili prednost v križišču, se recimo ne razjezimo zato, ker nas je ogrozil s svojo vožnjo, ampak ker bi to lahko storil. A treba je vedeti, da sama zaznana grožnja ni nujno neposredni napad na nas, ki bi nam ali našim bližnjim dejansko stregel po življenju. Razjezimo se tudi, ko so (ali se nam zdi, da so) napadeni naša samopodoba, občutek lastne vrednosti, ponos, vrednote, prepričanja ali premoženje. Zaradi teh vzrokov se lahko razjezimo zaradi popolnih malenkosti, denimo na žebelj, ki smo ga postrani zabili v desko.
A vse skupaj ni tako preprosto: ko se denimo ob zvitem žeblju razjezimo tako silno, da nam brizga pena, je najbrž v ozadju kakšen drug vzrok ali kar veriga teh. Mož, ki pride iz službe in nahruli ženo zaradi preslane juhe, je denimo le stresel nanjo jezo, ker ga je v službi okrcal šef. Njegova kritika mu je recimo prišla do živega, ker ga spominja na očeta, za katerega njegovi dosežki niso bili nikoli dovolj dobri. Jeza skoraj nikoli ni primarno čustvo – čeprav se morda zdi, da se porodi v trenutku kot odziv na provokacijo –, za njo se skrivajo druga čustva, kot sta nezadovoljstvo in strah, ki jim le odpira vrata.
Tretja oblika jeze je bolj povezana z nasilnim značajem: gre za prepirljivo, zamerljivo, razdražljivo in napadalno osebnost, ki čaka na konflikte ali jih sama proži, da izkusi jezo. Zakaj bi to kdo hotel?
Preprosto zato, ker je jeza za marsikoga prijetna in je z njo tako rekoč zasvojen. Všeč mu je naval energije, ki ga prinese s sabo, in uničevalno vedenje, poleg tega pa hormon noradrenalin deluje kot protibolečinsko sredstvo. Po drugi strani se napaja s tem, da si druge podreja z besedami ali dejanji in tako leči težave, ki jih ima sam s sabo.
Pri manj skrajnih oblikah jezljivega značaja gre večinoma za ljudi, ki često čutijo nekakšen primanjkljaj v svojih življenjih - najsi na področju kariere najsi v partnerskih odnosih. Z jezo lečijo bol zaradi občutkov, da jih drugi ignorirajo in zavračajo, da so nepomembni in nemočni. Če se zares dobro počutimo v svoji koži, potem samopotrditev črpamo iz samih sebe in si lahko priznamo, da smo nepopolni, a zato ne manjvredni. Kdor pa je odvisen od potrditve drugih, ne prenaša dobro kritik in drugih zunanjih namišljenih groženj. Z jezo si – vsaj začasno – povrne občutek lastne vrednosti. Spet drugi z njo okoli sebe ustvarjajo neviden zid in preprečijo, da bi se jim drugi čustveno preveč približali. Takšnim ljudem se zdi, da z jezo preprečijo, da bi drugi videli njihove šibke točke in jih morda izkoristili.
Izbruhniti ali preusmeriti?
Jezo je treba izraziti in ne potlačiti – o tem se strinja večina strokovnjakov –, a na primeren, če že ne na konstruktiven, pa vsaj na neškodljiv način, opozarjajo.
Veliko priročnikov za samopomoč zagovarja teorijo katarze ali duhovnega očiščenja, po kateri moramo jezo spustiti na plan, da se ne zadržuje v nas in nas počasi zastruplja. Ta razlaga človeka primerja z loncem na pritisk: če redno ne sproščamo negativnih čustev po malem skozi ventil lonca, se bodo nabirala, sčasoma pa bo postal pritisk tako nevzdržen, da bomo eksplodirali v divjem besu.
Pri »odpiranju ventilov« pa jeze ne stresamo na tisto osebo, na katero smo jezni, niti na druge, ki so se nič hudega sluteče znašle v bližini, ampak si izberemo nadomestni predmet. John Lee, avtor knjige Soočenje z ognjem, priporoča, da si, kadar smo zelo jezni na nekoga, priskrbimo boksarsko vrečo ali vzglavnik, si predstavljamo na njem obraz tistega, ki nas je ujezil, in začnemo na vso moč udarjati. Obstajajo še številni drugi podobni nasveti: vzamemo lutko, ki jo po mili volji obsujemo s kletvicami in udarci, odpravimo se nekam na samo in kričimo na ves glas, vse nasilne in uničevalne misli prelijemo na papir ter jih tako odložimo s svojih ramen, gremo teč ali dvigujemo uteži in podobno.
Prva težava s tovrstnimi strategijami je, da niso vselej priročne. Če se denimo v pisarni razjezimo na sodelavca, se ne bomo nemudoma odpeljali domov pretepat blazino ali iskat najbližji gozd, da si izkričimo pljuča.
Bolj sporen je drug vidik takšnih izlivov jeze, opozarjajo psihologi. Če ji namreč pustimo, da nas preplavi, to ne pomeni, da se je bomo s tem nujno znebili, ampak jo tako lahko še okrepimo. Strokovnjak za agresijo Brad Bushman in mnogi drugi psihologi so to dokazali s poskusi. V enem izmed njih so raziskovalci človeške poskusne zajčke žalili, potem pa ene nekaj časa pustili pri miru, drugim pa dovolili, da so jezo hladili tako, da so več minut v les zabijali žeblje. Potem so vsi imeli priložnost, da osebam, ki so jih prej obsule z žaljivkami, povejo svoje.
Izkazalo se je, da so bili zabijalci žebljev pri tem veliko bolj grobi od drugih. Udarjanje s kladivom jim je resda prineslo nekaj olajšanja, a je hkrati le še razpihalo njihovo jezo.
Odprto sproščanje jeze torej ne pomaga vsakomur. Kako potemtakem pogasiti razplamtela negativna čustva, če jih lahko denimo nedolžno udarjanje po blazini le še okrepi? Bushman priporoča, da ne izberemo nadomestnih tarč jeze, ampak kar nadomestne dejavnosti, ki nimajo nobene zveze s položajem, ki jo je izzval, in nas sproščajo. V roke vzemimo knjigo, pojdimo na sprehod ali poslušajmo glasbo. Včasih zadostuje že, da se odmaknemo za nekaj minut na samo in nekajkrat globoko vdihnemo, pa nam ni več jasno, zakaj smo še pred nekaj trenutki tako besneli zaradi kakšne malenkosti. Omenjene dejavnosti ne bodo sprostile jeze, a nas bodo ohladile in pripravilo na to, da jo bomo znali izraziti na primernejši način.
Umetnost prepiranja
Najboljši pa tudi najtežji način za izražanje jeze je umiriti se, si vzeti čas za razmislek, poiskati pravi vzrok naših negativnih občutkov in trezno razčistiti z njim, bodisi v glavi bodisi z nekom drugim.
Takšen pristop je težak – sploh ko gre za spor z nekom, ker jeza zamegli našo presojo in razmišljanje, nas sili k nepremišljenim čustvenim dejanjem in nas navdaja s predsodkom, da je popolnoma upravičena, medtem ko se druga oseba moti ali nam želi škodovati.
Ker je jezi težko nadeti uzde, ko se nas enkrat poloti, je dobro biti pripravljen nanjo. Z vajo se lahko naučimo, kako bolje ravnati v situacijah, ki nas po navadi spravijo čez rob. Napišemo seznam položajev, ki v nas sprožijo jezo, denimo dve zaporedni rdeči luči na semaforjih ali klepetav sodelavec, ki nam ne pusti delati. Za vsako situacijo napišemo še, ali nas razjezi sama po sebi ali je le povod za izbruh jeze, ki se je nakopičila drugod. Zatem moramo pri sebi odgovoriti na vprašanje, kako bi lahko takrat ravnali drugače, da nas ne bi popadla jeza. Tako se bomo prihodnjič ob znanem prožilcu jeze verjetneje odzvali bolj hladnokrvno.
Kadar je vzrok jeze oseba (pri tem pazite, da ne zamenjate nekoga, ki je le lahka tarča, z nekom, ki je njen pravi povzročitelj), je treba po mirni poti odpraviti težave neposredno z njo. Prvo pravilo je, da se soočite s težavo in ne z osebo. Vljudno ji povejte, kje vas žuli čevelj glede nje in kako se zaradi tega počutite. Povejte, da se tako počutite zaradi težave in ne nje same, kar bo pomagalo ustvariti stično točko med vama. Pomembno je, da razumete gledišča drug drugega, zato naj vsakdo, ne da bi ga drugi vmes prekinjal, predstavi svoj pogled na težavo. Zatem ugotavljajta, v katerih točkah se ne razumeta. Ne razpravljajta o teh razlikah, le strinjajta se, da se ne strinjata. Šele naslednji korak je iskanje rešitev.
Ne omejujte se pri predlogih in zamislih – ne glede na to, kako neuresničljive se vam zdijo, nanizajte jih čim več, le pri tem ne napadajte drugega. Zadnji korak je najbolj občutljiv: iskanje rešitve, ki bo obema ustrezala oziroma bila najmanj neprijetna. Pomembno je, da oba popuščata in priznata drug drugemu trud za to. Pri tem koraku ne smete imeti nerealnih pričakovanj, saj konča rešitev najbrž ne bo sanjska za nobenega izmed vaju, a kompromis bo najverjetneje boljši od jeze, ki jo je težava ustvarila. Kakršen koli dogovor skleneta, držita se ga, a na majhne kršitve se ne odzivajta preburno.
Jezljivci s kratko vžigalno vrvico
Se že zjutraj zbudite z nekakšnim sitnim pričakovanjem, kaj bo prva reč, ki vas bo danes ujezila? Mar zaradi voznika, ki je pred vami izsilil prednost, polite kave ali recimo podražitve bencina besnite, kakor da je konec sveta? Se vam zdi, da vam drugi neprestano delajo krivico, vas namerno spregledajo, prezirajo, žalijo, delajo vse narobe ali še kako drugače kar kličejo po vaši jezi?
Če so odgovori pritrdilni, ste pravi jezljivec s kratko vžigalno vrvico, vzroki za to pa so različni. K temu ste lahko nagnjeni že po naravi.
Nekdaj se je reklo, da gre preprosto za kolerični temperament, danes pa je tak poenostavljen pogled preživet. Velja pa, da so k jezljivosti bolj nagnjeni ljudje, ki zelo močno izkušajo tako dobra kot slaba čustva, so impulzivni, imajo nizko stopnjo samonadzora in na splošno vzroke za slabe stvari, ki se jim dogajajo, vedno iščejo zunaj sebe. Pogosto pa se jezijo, resda bolj po tiho, tudi perfekcionisti. Otroci, ki še niso naredili domače naloge, rdeča nogavica, ki se je prala med belim perilom, zmečkana srajca na tleh in podobne reči silno razdražijo te ljudi, ki neprestano stremijo k popolnosti in takšna merila vsiljujejo tudi drugim.
Burno izražanje jeze pa vam ni bilo nujno položeno že v zibko, ampak ste se ga lahko priučili. Če ste kot malček z ihtavimi izpadi lahko staršem vsilili svojo voljo, ste se tako naučili, da je glasno izražanje jeze uspešna pot za doseganje ciljev. Prav tako je verjetneje, da ne znate najbolj diplomatsko reševati sporov, če ste kot otrok med prepiri staršev opazovali, kako po zraku frčijo krožniki in celo padajo udarci.
Za kronično jezo se lahko, kot smo omenili že v enem izmed prejšnjih prispevkov, skrivajo stare nerazrešene težave in druga čustva, kot so nezadovoljstvo, krivda, sram in strah. Tako se vam zdi, da vas jezijo malenkosti, kot so založeni avtomobilski ključi, a to je le sprožilec in odpre zapornice jezi, ki tli denimo zaradi slabih odnosov z nekom.
Dvignite se nadse
Večina ljudi, ki slovi po koleričnih izpadih, se noče tako vesti in ni ponosna na to. Tega se po navadi pozneje sramujejo, saj vedo, da ne odseva najboljšega, kar so lahko. Dobra novica je, da se lahko spremenite, če se le želite. Vzorce vedenja, ki negativno vplivajo na vas, na vaše bližnje, prijatelje, sodelavce in celo popolne neznance, lahko počasi opustite in jih z obilo vaje nadomestite s primernejšimi.
Ti bodo sčasoma prerasli v navado, ki ne bo zahtevala več zavestnega napora. A do tamkaj je dolga in naporna pot. Jezo dolgoročno najučinkoviteje zatremo s samozavedanjem in samonadzorom, oba pa zahtevata veliko časa in truda, da ju razvijemo. Če poenostavimo, samozavedanje pomeni, da pravilno razbiramo svoja občutja in misli, medtem ko se godijo, ter njihove vzroke, samonadzor pa, da jim lahko po svoji volji nadenemo povodec in premislimo, kaj bomo rekli oziroma storili. Sliši se preprosto, a ni: veliko ljudi izraža jezo, ne da bi se je sploh zavedali, kaj šele, da bi jo nadzorovali.
Da bi okrepili samozavedanje, poskušajte vsakič, ko se razjezite, postati v umu za trenutek in razčleniti čustvo, ki vas preveva, in spremljajoče misli. To ima dve takojšnji prednosti, saj vam bo samodejno nekoliko ohladilo jezo, poleg tega vas bo postavilo v objektivnejšo vlogo opazovalca dogajanja in ne le vpletenega. Jezo boste v kritičnih trenutkih lažje prepoznali, če boste poprej, ko boste mirni, preučili, kako se po navadi odzivate nanjo.
Zapišite si na list papirja, kaj vas najpogosteje spravlja ob živce in kako se ob tem vedete: ali kričite, preklinjate, žalite, brcate, mečete reči, ste fizično agresivni do drugih ali do sebe ipd. Če boste sestavili takšen seznam, boste prihodnjič v ključnem trenutku prepoznali znake prihajajočega napada besa. K samozavedanju spada tudi prepoznavanje globljih vzrokov, ki morebiti stojijo za vašo jezljivostjo. Če vam jih uspe uloviti za rep s temeljitimi notranjim izpraševanjem in jih izraziti (denimo povedati o njih zaupniku ali jih preliti na papir), bo to zmanjšalo njihovo moč in posledično tudi moč jeze.
Naslednji korak je samonadzor, se pravi, da negativno čustvo ne le prepoznate, ampak zoper njega tudi ukrepate. Za to obstaja veliko tehnik, ki se vam bodo sprva morda zdele nekoliko neumne, a dejstvo je, da bodo sčasoma vedno učinkovitejše, če pri njih vztrajate. Vsakič ko začutite, kako v vas vre in da boste kmalu izbruhnili, poizkusite počasi šteti do deset. Sliši se preprosto in naivno, vendar v mnogo primerih deluje. Ko boste prišli do desetice, se bo jeza tolikanj razkadila, da vas ne bo mikalo zganjati ihte. Namesto tega lahko zaprete oči in si v duhu predstavljate prečudovito pokrajino. Pri drugi metodi se preprosto za nekaj minut umaknite od vira jeze, kar je najpogosteje druga oseba.
Vmes si zavrtite nekaj glasbe, se odpravite na sprehod ali potihoma preklinjajte. Ko boste mirnejši, se vrnite in izrazite jezo z besedami - pa ne preostrimi.
Najvišja stopnja samonadzora je konstruktivnejši pristop k izražanu jeze. Preden kar koli izustite, premislite, kaj boste rekli, in si po potrebi besede kar zapišite. Tako ne boste zašli od glavne teme spora in vas ne bo zapeljalo v obmetavanje z žaljivkami. Izogibajte se obdolževanju in kritiziranju vsepovprek, ampak se mirno pogovarjajte, pri čemer se namesto na vzrok jeze osredotočajte na odpravljanje težav, ki so jo zanetile. Uporabite tudi humor, saj boste tako naredili položaj manj napet. Le sarkastični ne smete biti, to lahko zadevo le še poslabša. Za konec pa še en nasvet: ne bodite zamerljivi, kdor zna oproščati, odvrže breme tudi s svojih ramen.
