Zakaj iščemo sorodno dušo, a je ne najdemo?

Že v spisu Simpozij grškega filozofa Platona najdemo legendo o tem, da so ljudje nekoč živeli s po štirimi rokami in nogami ter eno glavo, ki je nosila dva obraza. Vrhovni grški bog Zevs se je bal moči teh bitij, zato jih je razcepil na dvoje, da je imelo vsako le še po dve nogi in roki ter en obraz. Vse odtlej ljudje begamo skozi življenje v iskanju svoje izgubljene polovice, ki bi nas dopolnila v celoto.

Prepričanje, da nekje obstaja sorodna duša, ki se povsem ujema z nami, je pomembna sestavina romantičnega dojemanja ljubezni. Srečanje duše dvojčice (pa tudi njeno tragično izgubo) opevajo številna književna dela in filmi, spomnimo se le Romea in Julije, sorodno dušo pa iščemo tudi v vsakdanjem življenju. Skoraj vsakdo na tihem upa, da bo nekoč srečal nekoga, ki ga bo globoko ljubil, mu zaupal, se z njim ujemal tako na duhovni kot telesni ravni in se zlil z njim v popolnem sožitju. Takšna duša dvojčica je nekdo, za kogar se nam že potem, ko se poznamo le nekaj minut, zdi, da smo stari znanci. V njeni družbi se že od začetka počutimo udobno in domačno. Z njo lahko preživljamo čas, ne da bi kaj posebnega počeli, pred njo smo lahko takšni, kakršni smo v resnici.

Globoko v nas je ukoreninjeno prepričanje, da bomo, če bomo dovolj dolgo in vztrajno iskali, našli to osebo, ki nas bo povsem razumela, odsevala nas same, hkrati pa dopolnjevala naše pomanjkljivosti.

Očarljivo prepričanje, ki igra na naše romantične strune, a v resnici našemu ljubezenskemu življenju pogosto dela več škode kot koristi.

Trdo delo

Psihološki temelj vere v sorodne duše je dejstvo, da nas praviloma privlačijo ljudje, ki so nam podobni. Gliha vkup štriha, pravi stari rek, ki drži tudi v ljubezni. Večina študij je potrdila, da je ključni vidik medsebojne privlačnosti skladnost oziroma ujemanje med dvema.

Bolj nas vleče k ljudem, ki imajo podoben značaj, prepričanja in vrednote, pa tudi zunanji videz in slog, konjičke, družbeni položaj, itn. kot mi. Resda velja tudi pravilo, da se nasprotja privlačijo, a gre le za drugo plat istega kovanca. Raziskave namreč kažejo, da nas ne privlačijo ljudje, ki so nam popolnoma nasprotni po osnovnih lastnostih, ampak bodisi tisti, ki so nam različni po malenkostih (te jim dajejo zanimiv pridih drugačnosti), bodisi tisti, katerih razlike odsevajo nekaj, kar bi si sami želeli biti, pa nismo. Tako so denimo sramežljivim posameznikom všeč družabni ljudje, nesamozavestnim samozavestni, pasivnim dejavni ipd.

A podobnost oziroma sorodnost dveh duš še zdaleč ni pogoj za uspešnost zveze. Po študijah je ta pomembna predvsem na začetku, da dva prideta skupaj, za dolgotrajna razmerja pa so večjega pomena stopnja zaupanja med partnerjema, pripravljenost odpravljati težave in sposobnost dopolnjevanja drug drugega. Ameriški raziskovalec Ted Huston je odkril, da so si pari bolj podobni med dvorjenjem in na začetku zakona kot po dveh letih zakona. Sam meni, da začnemo o ujemanju med dvema govoriti šele, ko v zvezi začne škripati, češ, morda pa nisva za skupaj, saj se ne ujemava dovolj.

Visoka stopnja ujemanja med dvema potemtakem ni jamstvo za uspešno zvezo. Kruta resnica je, da vsa ljubezenska razmerja, ko enkrat popusti hormonska omama sveže zaljubljenosti, zahtevajo trdo delo. Ubrano življenje z drugim od nas terja stalno čustveno in duhovno rast, zrelost ter sposobnost sprejemanja kompromisov, ne gre niti brez trpljenja in solz.

Čakajoč na pravega

Kaj se po navadi zgodi trdoglavim romantikom, ko srečajo nekoga, za kogar so sprva pripravljeni dati roko v ogenj, da je njihova duša dvojčica? Kaj kmalu spoznajo, da ni tako popoln, kot so mislili, da je, in neredko ga na tiho odpišejo kot tistega pravega, ki jim je usojen. Če hodimo skozi življenje s svetim prepričanjem, da nas nekje čaka nekdo, ki je do najmanjše pičice popoln za nas, bomo spregledali marsikoga, ki bi nas zelo osrečil, čeprav morda nima vseh lastnosti z našega seznama.
A ne bomo ga našli, če ne bomo spremenili odnosa. Seveda to ne pomeni, da se moramo zadovoljiti s komer koli, ampak preprosto sprejeti dejstvo, da noben človek in nobeno razmerje nista popolna, ampak zahtevata veliko vloženega truda, ki pomaga ohranjati ljubezen živo tudi potem, ko se strast nekoliko ohladi.

Treba se je zavedati, da je to, da se nam nekdo zdi sprva popoln, v veliki meri projekcija naših želja o tem, kakršen bi si želeli, da je.

Velja tudi, da se ne zaljubimo v nekoga zgolj zato, ker je naša sorodna duša, ampak nekdo postane sorodna duša, ker se zaljubimo vanj. Saj veste, ko ste na novo zaljubljeni, vam ni nič pretežko storiti za drago osebo. Partnerja se na začetku zveze rade volje prilagajata drug drugemu, kar obema daje vtis, kako dobro se ujemata. To poteka celo na telesni ravni: italijanska raziskovalka Donatella Marazziti z Univerze v Pisi je odkrila, da se zaljubljenca celo hormonsko prilagodita drug drugemu. Tako imajo zaljubljeni moški nižjo raven testosterona kot nezaljubljeni, zaljubljene ženske pa višjo kot nezaljubljene. Še ena reč, ki ljubezenske začetke dela tako popolne, je, da smo sprva skoraj slepi za partnerjeve napake. Dr. Andreas Bartel je s spremljanjem možganske dejavnosti zaljubljenih prostovoljcev, ki so zrli v sliko ljubljene osebe, ugotovil, da so pri tem živčni krogotoki v možganih, povezani s kritičnim ocenjevanjem ljudi, manj dejavni kot sicer.

Zaljubljeni v ljubezen

Zoper vero v obstoj sorodne duše imamo na zalogi še nekaj ugovorov. V bistvu odraža zelo otročje in sebično razumevanje ljubezni, v katerem lahko nekoga ljubimo le, če je popoln in se do potankosti ujema z našimi pričakovanji. V zreli ljubezni namesto tega osebo sprejmemo z njenimi napakami vred in jo ljubimo takšno, kakršna je. Vprašajmo se, ali ni nemara pričakovanje, da nekje obstaja ta presneta sorodna duša, ki se bo povsem ujemala z našo osebnostjo, željami in pričakovanji, vsaj kanec samovšečno? Ne moremo pričakovati, da bo ta naša druga polovica suženjsko sprejela vse naše potrebe.
Še ena pomembna prvina pojma sorodne duše, ki bi jo morali postaviti pod vprašaj, je trditev, da šele z njo postanemo celo(s)tno bitje. To preprosto ni res, vsak človek je sam zase zaokrožena celota, čeprav potrebuje tudi druge. Če nam manjka kaj res pomembnega, tudi druga oseba ne bo mogla zapolniti te luknje. Marsikdo poskuša z ljubeznijo zadovoljiti potrebo po pripadnosti, ublažiti občutke negotovosti in druge primanjkljaje, a takšna razmerja pogosto vodijo v uničevalno odvisnost od drugega.

Za konec osvetlimo še en vidik iskanja sorodne duše. Iščemo jo, ker globoko v sebi vemo, kako zelo nedosegljiva in neotipljiva je.