Tiskane izdaje
Po sodobnih raziskavah, ki so jih opravili ameriški in nemški znanstveniki, igre na srečo vplivajo na možgane podobno kot nekatere droge, na primer kokain. Dognali so tudi, da so v vročici igranja na srečo dejavna možganska središča, ki se v običajnih življenjskih razmerah odzovejo na pridobivanje družbenega ugleda. Povedano drugače: misli in čustva, ki prežemajo možgane, so podobna pri kockarju, ki je ravnokar dobil terno, in človeku, ki prejema nagrado za življenjsko delo. Možgani so preplavljeni z dopaminom, snovjo, ki jo telo ustvarja samo in ki v človeku vzbuja občutek ugodja.
Psihiatri opozarjajo, da je v razvitem zahodnem svetu čedalje pogostejše tako imenovano patološko kockanje, ki pomeni bolezensko zasvojenost z igrami na srečo. Takrat človek ne sede za igralno mizo iz veselja do igre, marveč da bi premostil svojo kronično tesnobo in potrtost. Med igranjem se na valovih adrenalina, dopamina in drugih snovi, ki se sproščajo med vznemirjenostjo, počuti živega, ko je igre konec, pa vnovič zdrsne v nezadovoljstvo in turobnost. Sčasoma potrebuje čedalje večje odmerke adrenalina in drugih snovi, da bi občutil enako vznesenost, zato v igralnicah preživi vedno več časa, več je pripravljen tudi tvegati.
Če igralec na srečo ni več prijetno vznemirjen, ko postavi na kocko razmeroma malo denarja, kakor je to počel v začetku, ampak stavi vedno več denarja za enak odmerek njemu prijetne vročičnosti, je to morda že opozorilo, da postaja zasvojen s kockanjem. Tudi nezmožnost, da bi se odpovedal razvadi, ga opozarja na to. Če se človek na prisilno vzdržnost od iger na srečo (če ugodi prošnji življenjskega sopotnika in nekaj dni ne hodi v igralnico) odzove z nerazložljivim nemirom in nezmožnostjo pozorno posvetiti se vsakdanjim opravilom, je to po mnenju strokovnjakov že zadosten svarilni znak, da ima opraviti z zasvojenostjo, ki zahteva zdravljenje.
Za patološkega kockarja je videti, da izgublja stik z resničnostjo. Že dan po veliki denarni izgubi znova sede za igralno mizo z izgovorom, da si želi povrniti izgubljeni denar. Zasvojenost z igrami na srečo skriva pred seboj in bližnjimi z lažmi; ko se znajde v hudih denarnih zagatah, izgublja občutek za prav in narobe ter lahko postane priložnostni ali poklicni goljuf in tat.
Spremljevalni simptomi patološkega kockanja so izguba službe, ločitev in obubožanje. In vendar se po izkušnjah strokovnjakov patološki hazarderji odločijo za zdravljenje zasvojenosti šele, ko so čustveno in denarno povsem na dnu.
Sla po evforiji
Ameriški znanstveniki so z magnetno resonanco spremljali dejavnost možganov med igrami na srečo. Po izsledkih je vznemirjenje večje, če je na kocki več denarja. Zanimivo je, da je dejavnost možganov med pričakovanjem velikega dobitka podobno živahna kot med prejemanjem resničnega dobitka. Dejavnejša je desna možganska polovica, medtem ko je med izgubo dejavnejša leva.
Znanstveniki z univerze v Bremnu so spremljali prostovoljce, ki so igrali blackjack. Kadar so ti stavili za svoj denar, se jim je najprej močno zvišal srčni utrip, narasla pa je tudi raven stresnega hormona kortizola v slini. Če je bila sreča na njihovi strani, se jim je močno zvišala raven dopamina in serotonina, celo do mere, ki pri človeku vzbudi skrajno vznesenost, navdušenje in evforijo.
Prostovoljec, ki je doživel takšen vrhunec, je bil pripravljen tvegati več denarja, čeprav je v nadaljevanju igre izgubljal in je šel denar iz njegovega žepa. Zanimivo je tudi, da se telo pri prostovoljcih, ko so igrali za točke, skoraj ni odzivalo, vsekakor pa ni tako globoko zdrsnilo ne v stres in ne v evforijo kot med igranjem za denar.
Pogovor s strokovnjakinjo
Tudi Slovenija ni imuna za pojav zasvojenosti z igrami na srečo. Zasvojeni imajo kar nekaj možnosti, kako se izviti iz pasti. Precej jih poišče spletno stran www.anonimni-hazarderji.eu ali pa pokliče na mobilno številko 031 734 728.
O problematiki v Sloveniji je za slovenskenovice.si spregovorila mag. Nevenka Podgornik, antropologinja in psihoterapevtka, ki deluje na Fakulteti za uporabne študije v Novi Gorici in vodi Nacionalni inštitut za psihoterapijo.
Kakšna je zasvojenost z igrami na srečo v Sloveniji?
»Po študiji, ki jo je v letu 2007 opravila Fakulteta za uporabne družbene študije, lahko povzamemo, da v Sloveniji predstavljajo problematični in patološki igralci skupaj zgolj 1–2,5 % prebivalstva. Je pa skrb vzbujajoča raziskava, ki jo je Fakulteta za uporabne družbene študije opravila v letu 2010 med 1113 srednješolci na Goriškem in Dolenjskem, ki je pokazala zasvojenost mladih tako s klasičnimi kot tudi s posebnimi igrami na srečo. Med mladimi, ki v prostem času večkrat igrajo na srečo, je na Goriškem 13,6 odstotka takšnih, pri katerih bi se lahko igranje razvilo v problematično. Na Dolenjskem je takšnih 11,55 odstotka, slovensko povprečje pa je 7,81 odstotka. Skrb nekoliko omili motiv, ki je mlade vodil v igranje na srečo, ta namreč ni bil zaslužiti, temveč razvedriti se, sprostiti in potešiti radovednost, se pa ti mladi ukvarjajo tudi z bolj tveganimi igrami.
Sicer pa ostaja dejanska problematika zasvojenosti z igrami na srečo v Sloveniji še naprej bolj ali manj prikrita. Čeprav jo vedno bolj zaznavamo, se premalo zavedamo, da ji ne bomo mogli ubežati in da se bo treba ustrezno odzvati nanjo in zagotoviti pravo obliko pomoči na ravni države, ki še vedno miži pred tem problemom in nima izdelanega sistematičnega ukvarjanja s tovrstno problematiko.«
Kakšna je v primerjavi z drugimi vrstami zasvojenosti?
»Težko je to oceniti, ker gre pri igrah na srečo za nekoliko bolj prikrito obliko zasvojenosti, kakor je zasvojenost s substancami, ki je vidnejša, lažje prepoznavna, kljub temu da so posledice ene in druge enako hude.«
Je igranje na srečo povezano s krizo v gospodarstvu in splošno krizo v družbi?
»Zasvojenost pomeni beg v želeni, popolni svet, ki je manj boleč od stvarnega sveta in v katerem naj bi človek doživel občutek zadovoljstva in izpolnjenosti. Zato je pričakovati, da se ljudje v obdobjih krize, torej osebne nesrečnosti in nezadovoljstva, še bolj zatekajo k takšnim ponesrečenim načinom, s katerimi svojo nesrečnost le še poglabljajo. Zasvojenost je zgolj simptom, ki kaže, da ljudje sicer ne zadovoljujejo dovolj uspešno svojih psiholoških potreb. To je psihosocialni vidik, drugi, ki pa ni neodvisen od prvega, pa je seveda želja oziroma potreba po zaslužku, izboljšanju gmotnega položaja. Nekaj o tem pove tudi podatek, da več kot 700.000 Slovencev igra eno ali drugo igo na srečo. Verjetno pa ta globlja finančna in gospodarska kriza traja premalo časa, da bi lahko v njej iskali krivca tudi za zasvojenost ljudi z igrami na srečo.«
Ali v zadnjih letih narašča ali upada števila zasvojenih?
»Zaznavamo absolutno naraščanje vseh vrst zasvojenosti in drugih, za posameznika, družino in družbo destruktivnih oblik, pri čemer se niža starostna meja mladih ljudi, ki poskušajo s takimi ponesrečenimi načini potešiti temeljne psihološke potrebe.«
Kako je z zdravljenjem oziroma koliko zasvojenih se dejansko odloči zanj?
»Za zdravljenje se največkrat odločijo šele takrat, ko dosežejo dno – ko se osebno in finančno zlomijo. Prizadeti so medsebojni odnosi, veliko je osebne bolečine in nemoči, položaj postane preprosto brezizhoden in posameznik spozna, da nad življenjem nima več nadzora. To so dovolj močni motivi, da začnejo izboljševati svoje življenje. Praksa kaže, da je teh ljudi zelo malo, kar se ujema tudi z nizkim deležem patoloških igralcev.«
Kje in kako zdravljenje poteka?
»Ljudje, ki poiščejo pomoč, že opravijo nekakšno samopresojo – to je njihova ocena, interpretacija doživetega, videnega. In to je zelo dobro izhodišče za nadaljnje delo. Pomoč lahko poiščejo pri terapevtu ali v skupini za samopomoč, namenjeni ljudem s tovrstno zasvojenostjo. V Sloveniji individualno in partnersko obliko pomoči zasvojenim z igrami na srečo nudimo tudi na Centru za psihoterapijo in psihosocialno pomoč v Ljubljani in Novi Gorici (tel. št.: 040 849 049 in 030 321 771). Edini javni zavod, ki se ukvarja s to problematiko, je Ambulanta za bolezni odvisnosti v Novi Gorici.«
Na vprašanje o tem, koliko zasvojenih dejansko ozdravi, je Podgornikova odgovorila, da tega podatka nima in niti ne ve, kdo bi ga imel, saj je tovrstno problematiko zelo težko nadzorovati, spremljati in objektivno meriti.
