Tiskane izdaje
Kratek predah, potem ko smo lahko meditirali o lastni minljivosti ob dnevu spomina na mrtve in še preden trgovci navesijo božično-novoletni kič po izložbah, da bi nam še bolj kot po navadi vsiljevali odrešitev skozi nakupovanje, je kot nalašč za razmislek o sreči. Oglejmo si, kaj ima o njej povedati pozitivna psihologija, delo ameriškega psihologa Martina Seligmana.
Razvil jo je kot odgovor na pomanjkljivost akademske psihologije, ki da je spregledala doseganje sreče s tem, ko se je posvečala zlasti duševnim odklonom. Lečenje duševnih bolezni je, seve, dobro, a njegova ocena je, da »nismo odkrivali, kako ljudi osrečiti, temveč, kako jih narediti manj nesrečne«. Seligman se tako posveča raziskovanju, kaj ljudi osrečuje in kako doseči razmeroma trajno srečo.
Pozitivna psihologija na temelju raziskav
Omenjeni dušeslovec je sicer značilnega čezlužnega kova z nekaj knjižnimi uspešnicami za samopomoč za pasom, polnih preprostih nasvetov in lahko zapomnljivih kratic. A v nasprotju z mnogo drugimi novodobnimi guruji ima trdne akademske temelje, saj je spoštovani profesor psihologije na univerzi v Pensilvaniji, bil je tudi predsednik Ameriškega združenja psihologov. Tudi teorija pozitivne psihologije, ki jo s kolegi neprestano gradi in izboljšuje, ne sloni zgolj na njegovih miselnih uvidih, temveč na trdnih temeljih izsledkov številnih obširnih raziskav z anketnimi vprašalniki. Na našo srečo je tudi razmeroma preprosta, pregledna in uporabna. Raziskave so mu namreč odkrile preprosto formulo, po kateri pot do sreče vodi prek iskanja pozitivnih čustev v odkrivanje naših lastnih odlik ter naposled njihove krepitve, ko z njimi trudimo osrečiti soljudi.
Tri ravni sreče
Po Seligmanu srečo predstavljajo trije različni vidiki, ki jih lahko gojimo: živimo lahko prijetno, dobro ali pomenljivo življenje, pri čemer je prvo najmanj, tretje pa najbolj izpolnjujoče. »Pozitivna psihologija vas vodi skozi pokrajino užitkov in zadovoljitve v višavja kreposti in odlik ter končno v vrhove trajne izpolnitve: pomena in namena,« pravi.
Prijetno življenje si ustvarimo tako, da se naučimo ceniti in zasledovati preprosta zadovoljstva, kot so uživanje v dobri družbi, lepi naravi in v zadovoljevanju telesnih potreb. Gre za iskanje užitkov in zadovoljitev, pozitivnih čustev, kot so veselje, navdušenje, vznesenost, toplina in tako naprej. Da bi to dosegli, moramo razčistiti s preteklostjo in se navzeti upanja za prihodnost ter tako, seve, postati srečnejši v sedanjosti.
Od preteklega življenja se najlaže poslovimo tako, da izrazimo hvaležnost za vse dobro in odpuščanje za vse slabo. Psiholog priporoča preprosto vajo, pri kateri vsak zvečer na list papirja napišemo vsaj tri dobre reči, ki so se nam pripetile tega dne, in zakaj. Za prihodnost poskrbimo s pozitivnimi mogočimi scenariji, ki jih v mislih redno preigravamo. Da bo sedanjost ostala srečna, pa poskrbimo tako, da se otepamo trdovratnih enoličnih rutin in se trudimo biti zavestno prisotni v vsem, kar počnemo, ter okušamo vse, kar se nam dogaja.
Dobro življenje uresničujemo, ko odkrijemo naše značilne moči oziroma prednosti in jih ustvarjalno uporabimo v vsakdanu. Za dobro življenje je treba »najprej vedeti, kaj so vaše moči, in potem preoblikovati življenje tako, da jih pogosteje uporabljate – preoblikovati svoje delo, ljubezen, prijateljstva, prosti čas in starševstvo, tako da izkoristite darove, sposobnosti, v katerih ste najboljši«. Tako se trudimo postati utelešenje naših moči oziroma odlik, da bi razvili različne kreposti.
Pot do kreposti
Seligman je z dr. Christopherjem Petersonom ustvaril klasifikacijo šestih najbolj cenjenih in osrečujočih kreposti, ki jih je mogoče najti skozi vso zgodovino v skoraj vseh svetovnih kulturah: to so modrost in znanje, pogum, ljubezen in človečnost, pravičnost, zmernost ter duhovnost in preseganje samega sebe. Pot do teh kreposti predstavljajo naše moči oziroma prednosti; moči se da pridobiti in se jih naučiti, a to zahteva napor. Tako lahko, recimo, gojimo moč potrpežljivosti, kar vodi do kreposti zmernosti. Za to življenje je značilna tudi vključenost, da smo, po psihologovih besedah, »v toku«. Vanj se potopimo, ko smo eno z dejavnostjo, ki jo počnemo: ta nas popolnoma posesa vase, čas se ustavi in pozabimo nase. To se lahko zgodi na primer med poslušanjem glasbe, branjem knjige, globokim razmislekom, živahnim pogovorom ali nesebično pomočjo nekomu. Do tega toka ni bližnjic, da svet srečamo v njem, moramo, nasprotno, zaposliti svoje moči. Zato je pomembno prepoznati svoje močne plati in se jih naučiti pogosteje uporabljati, da bi se zlili vanj.
Zadnjo raven predstavlja pomenljivo življenje, ki je nadgradnja dobrega. V njem najdemo globok občutek izpolnjenosti s tem, ko svoje omenjene moči in odlike vprežemo v služenje nečemu, kar je – ali verjamemo, da je – večje od nas, s čimer podelimo življenju pomen in namen. V nasprotnem primeru svoje darove zapravimo za prazno iskanje užitka ali zgolj za spopadanje z izzivi, ki se nam postavijo na pot. Na najvišji ravni pa s tem, ko ji dodelimo pomen, sami izbiramo izzive, ki jih bomo premagovali in tako izgrajevali svoje življenje. Gre za navidezno protislovje: svojo vrednost najdemo šele, ko jo poiščemo zunaj sebe. Kaj je lahko ta večja stvar od nas samih? Za ene je to vera, za druge politika, razlaga Seligman, za druge družina ali želja izboljšati svet za preostale ali jih izobraževati.
Če strnemo: prijetno živi, kdor išče pozitivna čustva, dobro tisti, ki odkrije in ustvarjalno izraža svoje odlike, pomenljivo pa oni, ki jih uporablja v službi nečesa večjega od sebe.
