Znamenje ljubezni

Ob valentinovem si izmenjujemo voščilnice z narisanimi srčki, si podarjamo plišasta srca in celo čokoladice v njihovi obliki, nekdaj pa so si naklonjenost izkazovali z lectovimi. Pa se kdaj vprašamo, od kod izvira ta simbol, ki niti ne spominja preveč na organ, poganjajoč kri po telesu, in zakaj sploh ga povezujemo z ljubeznijo?

Stari Egipčani so mu denimo pripisovali naloge, ki jih v resnici opravljajo možgani, imeli so ga za sedež razuma in volje. V njihovih starodavnih besedilih med drugim najdemo trditvi: Srce je izvor vsega znanja in Kaj počnejo roke, kam nas ponesejo noge, kako se vsi deli telesa premikajo – vse to odredi srce. V Bibliji je srce ponazarjalo človekovo resnično sebstvo, v islamu telesno središče človekove duhovnosti, po hinduizmu pa v njem prebiva človekovo vesoljno bistvo ali atman.

Srce kot izrazit simbol ljubezni se na zahodu začne pojavljati približno od poznega srednjega veka, posebno v ljubezenskih pesmih. Predstavlja vse vidike ljubezni, od strastne telesne do poduhovljene in celo mistične. Zametke takšnega razumevanja najdemo že pri grškem filozofu Aristotelu, ki je menil, da je srce sedež razuma in čustev, še bolj pa pri rimskem zdravniku Galenu – ta ga je namreč povezoval zgolj s čustvi. V srednjem veku dobi podoba srca na zahodu tudi dodaten verski podton: srce s križem, prebodeno s puščico ali konico sulice in obdano s trnjem, simbolizira Jezusa Kristusa, ki trpi za človeštvo; če je prebodeno z mečem, pa devico Marijo.

Srce ali zadnjica

V srednjem veku se je razširila in dobila vsesplošen pomen tudi značilna stilizirana upodobitev srca. Eden izmed prvih virov, v katerem jo najdemo v tej vlogi, so igralne karte iz 15. stoletja. Sama podoba je veliko starejša, a je pred tem obdobjem ne moremo zatrdno povezati z ljubeznijo. Enak simbol denimo predstavlja strok danes že izumrle rastline silphium (ta ni v sorodu z današnjim istoimenskim rastlinskim redom), ki so ga v antiki uporabljali kot zeliščno kontracepcijsko sredstvo in afrodiziak. Strok, kakor je upodobljen na nekaj tisoč let starem kovancu, nezmotljivo spominja na simbol srca. Najstarejše upodobitve tega simbola pa segajo od deset do osem tisočletij pred naše štetje, najdemo jih v piktogramih evropskih kromanjoncev. A kaj je simbol pomenil našim starodavnim prednikom, lahko le ugibamo.

Zakaj sama podoba ni anatomsko natančna? Obstaja več razlag, angleški zoolog Desmond Morris celo trdi, da to znamenje ljubezni sploh ne upodablja srca: »Tradicionalni simbol srca z globoko razpoko ni videti kakor pravo srce. Zdi se, da je bil nezavedno zasnovan bolj na podobi gole ženske zadnjice, kot se ta kaže zaljubljenemu moškemu, ki se ji približuje od zadaj. Kot simbol ljubezni je to bolj smiselno za človeško vrsto, če upoštevamo edinstveno in značilno obliko tega dela anatomije, ki priteguje toliko moške spolne pozornosti.« Sorodne razlage simbol srca primerjajo z ženskim trupom z velikimi prsmi in ozkim pasom, ustnicami, pripravljenimi na poljub in celo z razprto vulvo.

Ne preveč romantične razlage, a se, na srečo, ne strinjajo vsi z njimi. Srce po mnenju mnogo strokovnjakov povezujemo z ljubeznijo preprosto zato, ker nam, ko smo zaljubljeni oziroma razmišljamo o ljubljeni osebi, bije močneje in hitreje. Ljubezen tako res občutimo v prsni votlini – ne pa v zadnjici. Drugi opozarjajo, da simbol srca kljub vsemu spominja na pravi organ: rdeča barva ponazarja kri, ki se pretaka skozenj, zašiljen spodnji del ustreza obliki pravega srca, hribčka pa ponazarjata preddvore in prekate.