Če bi bil Janša, bi pohvalil vlado

LJUBLJANA – »Nenavadno je, da v času, ko se Slovenija sooča z gospodarsko krizo in imamo cel kup dejanskih problemov, cela vrsta protikriznih zakonov stoji dlje časa, na pomembne zakone, ki se nanašajo na izvršbo ali na zaseg protipravno pridobljenega premoženja, čakamo, po drugi strani pa arhivski zakon sprejmejo po hitrem in nujnem postopku. To kaže, da vlada ne ve, kaj so prioritete,« je Matej Lahovnik, bivši gospodarski minister Boruta Pahorja, v intervjuju za Reporter pokritiziral vlado. Opozarja, da bo inflacija letos veliko večji problem, kot se zdi. Tudi rast cen življenjskih potrebščin v začetku tega leta je bila najvišja v zadnjih osmih letih. To je deloma posledica razmer na svetovnem trgu, zvišanja cen surovin in energentov, deloma pa dejstva, da imamo v Sloveniji relativno nekonkurenčno tržno strukturo. Še vedno obstajajo dejavnosti, ki so monopolne ali oligopolne, v katerih skušajo proizvajalci razmere izkoristiti za višje cen in jih prevaliti na potrošnike.

Napake: Golobič, Dimic, Kresal

Razočaran je bil tudi ob reakcijah na pismo Pahorju, po katerem je odstopil. Pravi: »Ko sem napisal pismo predsedniku vlade, s katerim sem ga opozoril na probleme v vladi v zvezi z možnimi konflikti interesov, sem pričakoval, da se bomo o tem pogovorili. Pisal sem o primeru Gregorja Golobiča, uporabil sem množino, ker sem mislil tudi na druge podobne primere.« Vlada in koalicija sta takrat v celoti stopili na Golobičevo stran, nekateri so se odzvali celo z ironijo in posmehom. Sledile so druge afere, tudi v kabinetu predsednika vlade, kar po Lahovnikovem kaže na podcenjevanje takih vprašanj. »Zaradi tega je vlada izgubila vso kredibilnost pred javnostjo.« Nizka javnomnenjska podpora vladi je po njegovem »posledica tega, ker se vlada teh vprašanj ni lotila dovolj resno. Primer Golobič je resen, ob njegovi aferi bi bilo treba ravnati drugače, vendar ni edini.« Pahor bi moral po Lahovnikovem reagirati tako v primeru Simone Dimic kakor tudi Katarine Kresal in nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Njegova bivša stranka Zares bi politično na prihodnjih volitvah lahko preživela samo, če bi se pred volitvami odločila za spremembe, pri čemer pravi: »Če bi zamenjali predsednika in sekretarja stranke, bi še imeli možnost, da ostanejo v parlamentu.«

»Janša naj gre na dopust«

Priznava, da se z opozicijskim prvakom Janezom Janšo srečujeta in debatirata o aktualnih problemih. Najzanesljivejša pot za njegovo vrnitev na čelo vlade bi po Lahovnikovem bila, da »v naslednjem letu in pol ne stori nič. Če se prepusti toku dogodkov, ga bodo razmere znova postavile za mandatarja. Nezadovoljstvo nad vlado je zdaj izjemno, večina volivcev si zagotovo želi spremembe. Seveda mu spopadi pri nekaterih vprašanjih, povezanih s polpreteklo zgodovino, in s predsednikom države prej škodujejo, kot koristijo. Na pol v šali bi rekel: če gre za leto dni na dopust in se nato vrne v Slovenijo, bo imel najboljše možnosti za zmago na volitvah.« Trenutno je položaj paradoksalen: ljudje so zelo nezadovoljni z razmerami in vlado, so pa tudi občutljivi, če menijo, da opozicija po njihovem mnenju pretirano agresivno načenja nekatere teme, ki se mogoče v tem trenutku ne zdijo najpomembnejše. Splošno nezadovoljstvo proti vladi se lahko zelo hitro obrne proti vsem političnim strankam, je prepričan Lahovnik, ki pravi: »Nekateri mnenjski voditelji in mediji zelo radi poudarjajo, da so ljudje nezadovoljni z vsemi političnimi strankami, kar se lahko hitro prime.« Na Janševem mestu bi opozicijsko ostrino močno omilil, »pohvalil vlado za stvari, za katere si zasluži pohvalo, in se pomikal proti sredini«.

Gadafi je posebnež v šotoru

Do Pahorja je prizanesljiv pri vprašanjih obiskov v Libiji, saj pravi, da SCT pri teh poslih ni bil favoriziran. Lahovnik o tem pravi: »Gadafi je pač eden od redkih izumirajočih posebnežev v politiki. Morda sta takšna še Fidel Castro in Hugo Chavez. Ima zelo specifičen slog. Živi v šotoru sredi puščave, obkrožen s svojimi ovcami in noji. Na zunaj skromen šotor je znotraj urejen luksuzno, z veliko plazmo. Namesto z vodo postreže s sveže namolzenim kameljim mlekom. S tega vidika je pustil eksotičen pečat. Že takrat je bilo jasno, da velike podpore v ljudstvu nima več, ker je bil zelo skrbno varovan, obdan s posebnimi varnostniki in telesnimi stražarji. Tudi varnostni ukrepi so bili nenavadno strogi. Nastanjeni smo bili v hotelu v Tripoliju, a ko smo si želeli sami peš ogledati ograjeni del mesta, so nam to hitro preprečili iz domnevno varnostnih razlogov. Očitno so se bali, da bi videli na eni strani blišč, na drugi pa bedo, ki je pripeljala do tega, da je ljudem počil film in so se uprli.«

Toda v tistem trenutku je imel Gadafi škarje in platno. Libija je ponujala projekte v vrednosti več deset milijard evrov. Najuspešnejši pri tem so bili Italijani zaradi osebnih odnosov med Gadafijem in Berlusconijem. V tem smislu je tudi Pahor po Lahovnikovem mnenju skušal z osebnim odnosom do Gadafija »odpreti vrata slovenskim gospodarstvenikom, ne le SCT, vendar se je zadeva sfižila. Morda bosta tisti dve kameli ostali edina uspešna gospodarska menjava med državama v zadnjem letu, če bosta seveda prispeli. Upam, da lipicanca v teh razmerah ne bodo poslali v Libijo.«