Če bi imel dvigalo, 
bi lahko šel spat

KLOKOČOVNIK – V prvih dneh svobode, sredi maja 1945, je Slatenškovim v skromni koči v klokočovniškem bregu na svet privekal sin Alojz. Klokočovnik, ki se na jugovzhodnem pobočju Žičke gore razprostira čez štiri hribe in tri ozke doline, je naselje samotnih kmetij ob cesti, ki iz Loč pri Poljčanah pelje proti Škednju. Idilično kmečko okolje je fantiču prineslo veliko veselja, a tudi domače delovne obveznosti in prve skrbi, da je z njegovim zdravjem nekaj precej narobe.

Pri dvajsetih v pokoj

Do šole v Ločah je imel tri kilometre v eno smer, tako da jih je vsak dan prepešačil šest: »Bil sem vedno zadnji od sošolcev, ker sem že tedaj težko hodil.«

Hodil je z vse večjo muko, in ko je bil v sedmem razredu, je mama nekje izvedela za dom invalidne mladine v Kamniku: »Tam sem potem dokončal osemletko.«

V Kamniku so se bolj posvetili Alojzovi bolezni: »Zdravniki so ugotovili, da napreduje in da ne bom mogel opravljati nobenega fizičnega poklica.«

Ni odvrgel puške v koruzo: »Poskušal sem pridobiti več izobrazbe, a mi ni uspelo. Bolezen je bila prevelika ovira, zavora.« Poslali so ga v delovno-varstveni zavod za invalide v Dobrepolju: »Delal sem v delavnici, takrat sem še hodil.«

Že pri dvajsetih so ga invalidsko upokojili: »Tedaj sem tudi izvedel, da je moja diagnoza mišična distrofija.«

Čeprav tako mlad, pa že upokojenec, se je vrnil k staršem v Klokočovnik: »Pri triindvajsetih sem padel in si zlomil nogo. Medtem ko se je poškodovana zdravila, je druga noga slabela. Še tisto malo moči, kar sem jo prej zmogel, v nogah ni bilo nikoli več. Ko se je zlom zazdravil, ni bilo več šans, da bi še kdaj sam stopil na noge.«

Odtlej je na invalidskem vozičku: »Sicer ga spočetka še niti imel nisem. Ponudil mi ga ni nihče. Zdravnik me je obravnaval kot bolnika, ni se pa pomujal z mojimi potrebami. Ležal ali sedel sem na domačem divanu pa v star televizor sem gledal.«

V zapor

Majhna soba je bila ves njegov svet, premetavanje po divanu vsa fizična aktivnost. Alojz pa si je močno želel ven, med ljudi: »Da sem sam, me je morilo.«

Ob spremljanju televizije je še bral časopise: »Tako sem izvedel za zeliščarja Ivana Novaka iz Šoštanja. Oglasil sem se mu, da bi za njegove izdelke na domu opravljal akvizitersko delo. Sklenila sva pogodbo o prodajanju njegovih izdelkov. Zanj sem objavljal oglase, na katere so se oglašali kupci, tem sem potem pošiljal naročena zelišča. Prejemal sem mizerno invalidsko pokojnino, s tem delom pa sem si tistikrat malo opomogel.«

Sčasoma je zaslužil že toliko, da si je kupil fička: »Vozil sem predelanega po svoji zamisli.«

Da bi pridobil vozniško dovoljenje, pa je bila tedaj misija nemogoče. Edini predpisani zdravnik za invalide, ki bi radi vozili, je bil v Ljubljani. O Alojzovih vozniških zmožnostih preprosto ni hotel niti pomisliti, zato mu ni dovolil, da bi vsaj poskusil opravljati vozniški izpit.

Invalid sam proti zdravstvenemu sistemu ni mogel upati na zmago: »Policisti so me ustavljali, sodnik za prekrške pa kaznoval, ker sem šofiral brez vozniškega dovoljenja. Sodnik je potem rekel, da me bo kot povratnika dal malo na hladno. Odsedel sem enkrat pet dni, naslednjič pa – ker kazen ne zaleže, mi je žugal – že petkrat toliko, 25 dni.«

Z leti se je spremenilo, da za invalide, ki bi radi vozili, ni bil edini pristojni le zdravnik v Ljubljani: »Konjiški mi je izdal zdravniško spričevalo, ki ga ljubljanski prej sploh ni hotel. Končno sem lahko šel opravljat vozniški izpit in sem ga tudi takoj naredil.«


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Nočno ždenje v mukah – bo tudi tega enkrat konec?