Černobil, Fukušima, kaj 
pa nuklearka v Krškem?

Po zagotovilih strokovnjakov je nuklearka grajena za najmočnejše potrese.

Objavljeno
14. marec 2011 19.32
Jaroslav Jankovič
Jaroslav Jankovič
KRŠKO – Jedrska elektrarna v Krškem naj bi zlahka zdržala potresni sunek 8. stopnje po Richterjevi lestvici. Moč sproščene energije na tej stopnji je grozljiva, lestvica predvideva popolno uničenje.

Nedavni uničujoči potres na Japonskem je po najnovejših izjavah tamkajšnjih seizmologov dosegel nepredstavljivo 9. stopnjo po omenjeni lestvici. Kaj to pomeni? V Sloveniji tako močan potres zaradi drugačne tektonike menda ni mogoč.

Prirejali 
potresne karte

Lokacijo za nuklearko so določili politično. Ker smo jo gradili skupaj s Hrvati, je bilo Krško polje približno enako oddaljeno od Ljubljane in Zagreba. Sava za hlajenje reaktorja pa je tekla zraven. Edini problem lokacije je bil v resnici ta, da je Krško polje zelo živahno potresno območje. Prav mimo njega namreč teče tektonska prelomnica, kjer lahko ob geotektonskih premikih nastane zelo močan potresni sunek.
Prof. Miha Tomaževič z zavoda za gradbeništvo in dr. Peter Fajfar s fakultete za gradbeništvo sta za Slovenske novice povedala, da bi jedrska elektrarna Krško brez vprašanja morala prenesti potres 7. stopnje po Richterju, to je sicer 2000-krat šibkejši potres od nedavnega na Japonskem.

Gradnjo naše nuklearke je vodila stotnija vseh takratnih najvidnejših jugoslovanskih strokovnjakov v sodelovanju z Američani in Japonci. Američani (Westinghouse) so gradnjo zaradi potresno neprimerne lokacije večkrat zavrnili. Strokovnjak ljubljanskega geološkega zavoda Uroš Premru naj bi celo izjavil, da je takratni direktor elektrogospodarstva Slovenije od geologov zahteval, naj iz potresnih kart brišejo geotektonske prelomnice. Tako naj bi ugodili ameriškim zahtevam glede gradnje.

Japonci gradili javno, mi skrivaj

Jedrska elektrarna Krško se je gradila v tajnosti. Vodilni delavci projekta so se morali zavezati molčečnosti. Krožile so govorice, da šef gradnje na območju NEK ni smel niti ženi povedati, kam gre in kaj dela. Zato so informacije o neustreznosti lokacije prišle na dan šele po osamosvojitvi.

Tomaževič se je leta 1982 nekaj mesecev mudil na Japonskem: »Med drugim sem si takrat ogledal gradnjo jedrske elektrarne Onagava v Sendaju, ki ji zdaj grozi eksplozija. Povem vam lahko, da so Japonci nuklearko gradili javno. Na vhodu v gradbišče so postavili informativni muzej z maketami. Potem so nam razdelili čelade in nas popeljali po gradbišču ter nam vse natančno razložili. Gradbišče si je lahko ogledal vsak.«


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Če Sava neha teči