Dvospolnik

Nekdaj, recimo leta 1997, je bil baby landrover, najmanjši, tudi najcenejši terenec slovite hiše iz britanskega Gaydna. Od tedaj se je veliko spremenilo – še vedno je najmanjši in verjetno najcenejši, toda lastniki Land Roverja so zdaj doma v Indiji (Tata Motors). To ne spremeni dejstva – v minimalno prenovljeni podobi je freelander še vedno postaven športni terenec.

Čeprav je konkurenca v razredu manjših športnih terencev (SUV) izjemno ostra in gredo avtomobili tega razreda dokaj dobro v promet, se je freelanderju posrečilo ohraniti sloves nekoliko resnejšega, morda tudi zmogljivejšega avtomobila. Tokratna prenova je minimalistična: nova ali drugačna je prednja maska, nekoliko spremenjen je tudi odbijač, zadaj so malce drugačne luči ipd. Dimenzijsko se ni spremenil, še vedno je dolg 450 centimetrov (zato baby landrover), njegova zunanja podoba pa je nekakšna mešanica resnosti in možatosti. In ker se sodobni športni terenci vozijo bolj ali predvsem po mestnem ali vsaj gladkem asfaltu in skoraj skrbno pazijo, da se ne bi umazali v blatu, ga ponujajo z geslom – vozite ga lahko tudi v mestu.

Glede na dolžino in siceršnje gabarite to ne more biti prav velik problem – na tem svetu in tudi v mestih je še veliko več bistveno večjih in mestno povsem neprimernih športnih terencev. Freelanderjeva notranjost bi bila lahko tudi notranjost osebnega avtomobila: zelo dobra prednja sedeža, pregledna armaturna plošča, ki dokazuje, da so pri Land Roverju ohranili občutek za mero (mislim na število stikal, merilnikov in vsega drugega, kar se zdaj pojavlja v avtomobilih), povrhu je prtljažnik kot kakšna Postojnska jama – najmanj 755 litrov in največ 1670 litrov. Ko greš na dopust, greš skoraj brez družinskega prepira ... Skratka, freelander ponuja udobje in počutje najmanj avtomobila srednjega razreda. In to je nekaj, kar bi moralo šteti.

Za nov dizelski, 2,2-litrski motor je treba reči najprej to, da zagotavlja ne tako lahkemu freelanderju dovolj moči; 140 kW/190 KM pri 3500 vrtljajih in navorom 420 Nm pri 1750 vrtljajih je skoraj v vseh pogledih dovolj oziroma veliko. Toliko, da to lahko vpliva na porabo (nekako 8,5 litra), pri čemer je, kot vedno, največ odvisno od voznika in njegove noge. Na cesti je dokaj hiter (okoli 195 km/h) in pri pospeševanju daleč od podhranjenosti (9,5 sekunde do 100 km/h). Ampak tisto, kar je pri freelanderju dobro ali boljše in ga vendarle loči od podobnih suvov, so njegove zmogljivosti na terenu. Na voljo so štirje štirikolesni pogoni – suho, mokro, pesek in podobno, in še kup elektronike, ki omogoča varnejšo, predvsem pa preprostejšo vožnjo tam, kamor se velika večina s terenci pravzaprav na odpravi. V resnici ponuja baby landrover več, kot si večina voznikov upa – ker avta za 43.000 evrov pač ne zapelješ z lahkim srcem med grmovje.

Freelander je torej res pravi dvospolnik: ponuja udobje nekoliko večjega osebnega avtomobila in zmogljivosti resnejšega terenca. Ni zelo pogosta kombinacija.