Enajst jih doma 
sedi za isto mizo

ŽUPETINCI – Kdaj je idilična, rahlo valovita pokrajina najlepša? Skoraj zagotovo tedaj, ko zeleni in cveti, ter jeseni, ko se ponuja z obilnimi poljskimi, sadnimi in drugimi pridelki. Podobo ji tkejo tudi širni mešani gozdovi, ki so zatočišče divjim živalim in pticam, pokrajini pa osvežujejo zrak.

Sredi Slovenskih goric, ki so jim dali ime vinogradi, njih zgodovina pa sega v rimske čase, je občina Cerkvenjak. Kjer meji z občinama Sv. Andraž in Sv. Jurij ob Ščavnici, leži vas Župetinci, s šestimi hubami (kmetijami) jo pisni viri prvič omenjajo leta 1428. Složnost vaščanov v našem času še posebno izkazujejo tri družine – dve s priimkom Danko in tretja Vilčnik – z enajstimi člani, ki obedujejo pri skupni mizi.

Spomini hudih časov

Dankovi, tako po domače rečejo domačiji, kmetujejo na osmih hektarih, od teh so trije poraščeni z gozdom. Lastnika domačije sta 73-letna Marija in 74-letni Stanko Danko.

Marija je povedala: »Ko sva se pred petdesetimi leti s Stankom poročila, sva posest na hribovitem svetu prevzela po mojih starših. Tedaj še ni bilo traktorjev, zato smo ob goveji živini imeli tudi konje, z njimi smo orali in opravljali prevoze. Da bi lažje živeli, se je mož zaposlil, sama pa sem skrbela za družino, v kateri so se rodili hčerka Stanka in sinova Milan ter Anton, kot tudi za delo in vodenje kmetije.«

Najhujše je bilo v času obvezne oddaje pridelkov, ko so imeli odrejeno (kontrahirano, so govorili), koliko pridelkov morajo oddati: »Ko smo izpolnili obvezno oddajo, pogosto sami nismo imeli jesti. Za oddane pridelke smo dobivali bone, s katerimi smo lahko kupovali blago in vse drugo v trgovinah. Toda boni nam niso koristili, saj v trgovinah ni bilo robe. Po odpravi obveznih oddaj smo nekoliko lažje zadihali. Vseeno kmetija ni dala dovolj, da bi lahko napredovali. Zato se je Stanko zaposlil in z zasluženim denarjem prispeval h gradnji hiše in nakupovanju potrebne mehanizacije. Z možem sva vesela, da mladi niso opustili kmetovanja. O tem bo kaj več povedala hčerka Stanka, ki si je doma ustvarila družino in je zdaj glava naše družinske kmetije.«

Marijina in Stankova 45-letna hči Stanka je s poroko prevzela možev priimek Vilčnik. Z možem Ivanom imata dva otroka, 18-letno Patricijo, ki obiskuje gimnazijo, in 16-letnega Marka, ki se šola za avtoserviserja.

Tradicija še velja

Stanka je dejala: »Že po tradiciji smo pri tej hiši ženske doma, možje pa so zaposleni. Tako je bilo pri mami, tako je v moji družini, tako je tudi v družini brata Jožka, kjer z njegovo ženo Ireno in otroki Anito, Tonijem ter Andrejem živimo pod isto streho in sedemo za isto mizo. Ob tednu, ko so možje v službi, otroci pa v šolah, jemo tako, kot prihajajo, v nedeljo pa nas je vseh enajst hkrati pri nedeljskem kosilu. Pred jedjo in po jedi, kot je bila navada, vedno zmolimo očenaš in se tako zahvalimo bogu za dobrote, ki jih bomo oziroma smo jih užili.«

Kdo poskrbi, da tako številna družina ni lačna, je razložila: »Hrano pripraviva medve s svakinjo Ireno. V krušni peči pečeva kruh in tudi druge dobrote, kot so gibanice, pogače in drugo. Moram povedati, da družina, tu mislim na vse, ki sedejo za mizo, ni izbirčna. Večino hrane pridelamo doma. Smo ena še redkih malih kmetij, ki redi živino in prašiče. V hlevu imamo štiri krave, kozico, bolj za hobi kot zares, ter šest prašičev. Za domače potrebe imamo tudi kokoši. Čeprav imamo zamrzovalnik, še vedno shranjujemo meso in zaseko v tünki. Pri prehrani nam veliko pomeni domače mleko, ki ga je vedno dovolj za nas in tudi za prašiče. Irena nam skozi vse leto pripravlja ozimnico v obliki kompotov, vložene paprike, rdeče pese, kumaric in še česa. Za zimsko prehrano ribamo zelje in repo. Ker smo velika družina, ju hranimo v kadeh, kot so to delali v preteklosti. Na vrtu pridelujemo povrtnine. Ne škropimo jih in ne gnojimo z umetnimi gnojili. Pridelava je bio. Za vinograd pa skrbita moj mož in svak, ki vina tudi negujeta.«

Stanka in Irena pripravljata jedilnik po svoji presoji: »Drugi ne sodelujejo. To, kar pripraviva, tudi zaužijejo. Vsem ni mogoče ugoditi, a k sreči res niso izbirčni, zato je kuhanje užitek. Naša prehrana je raznolika. Čeprav pripravljamo tudi kaj modernejšega, je v glavnem taka, kakršno so v preteklosti pripravljali na kmetijah.«

Kdor bi dejal, da se nikoli ne sprejo, bi se zlagal, je priznala Stanka: »Zavedamo pa se, da smo ena družina, da smo drug od drugega odvisni, zato se nesporazumi hitro zgladijo. Ob tako številni družini mora biti sloga in medsebojno spoštovanje. Vsak vé, kaj ima opraviti, vé se pa tudi, da moramo nekatera kmečka dela opraviti skupaj. Ker nas je veliko rok, to zlahka opravimo. Seveda si pri tem pomagamo s stroji. Tako imajo člani veliko prostega časa za svoje dejavnosti. Je pa res, da imava najmanj prostega časa jaz in snaha Irena, ki skrbiva, da so družine site, oprane in da je opravljeno tudi drugo delo na kmetiji.«