Tiskane izdaje
LJUBLJANA – Slovenija je resnično globoko zabredla. Za človekove pravice ji več kot očitno ni več mar. Le kako naj si sicer razlagamo brezbrižno ravnanje s tujimi delavci, ki so na naših tleh izgubili vse, dostojno življenje, zdravje, upanje. Izprijeni delodajalci jih dobesedno nategujejo, izsiljujejo, iz njih so izsesali še zadnje atome energije. Njihovi obupani obrazi povejo vse, denarja že tri mesece niso videli, so zatrobili iz istega roga, v sobici samskega doma, kjer prebivajo delavci SCT. Nedaleč stran od BTC, le čez cesto, kjer je denar sveta vladar, smo se znašli v agoniji. Bosanci, tako prisrčni ljudje, ki so v zadnjih dveh desetletjih prestali toliko gorja, so se še enkrat pustili nategniti, to pot obljubljeni deželi, tako mladi in nič kaj nedolžni članici EU.
Zaradi resnice ob delo
Iz radia so se zaslišali zvoki njim tako ljubega melosa, iz džezve je pritekla kava, njihova edina ljubica. Edina zabava, ki jim je preostala, je kratkočasenje ob večerih. Alen, Abdurahman in Besim so se dobili tudi tokrat. Vsi so iz Tuzle. Na svoji postelji je sedel 52-letni … Dok, kot je po daljšem razmisleku izdavil človek, ki je že 10 let tu. Svojega imena ni želel izdati, saj se v zadnjem obdobju dogajajo sila čudne stvari, pravzaprav strašljive. Med stanujoče, sicer širokosrčne ljudi, so namreč njihovi šefi naselili virus strahu, paranoje in ovajanja. »Izsiljevali so jih z vizumi, z odpovedmi, da le ne bi pred kamerami česa izustili,« je dejal 29-letni Besim. Doktor, prijatelji ga najbrž tako kličejo tudi zato, ker ga je zdravje popolnoma zapustilo in mora vsak dan hoditi na preglede, se je spomnil na sostanovalca, ki je pred nekaj dnevi pred kamero povedal po resnici, da že dlje ni prejel nobene plače, ob tem pa je pokazal še na neoprano obleko in prazen hladilnik. »Njegov delodajalec ga je zaradi tega kratko malo postavil na čakanje!« še danes ne more verjeti Dok, oče treh otrok. Podobnih primerov je še več, tudi takšnih, ki so se končali z živčnimi zlomi. »Tu bomo vsi tako končali ...«
»Jaz se ne bojim nikogar, pa če pridejo specialci pome!« je izbruhnil 30-letni Alen, ki ga doma čakata dva šoloobvezna otroka. »Hočem, kar mi pripada!« Razkril nam je paradoks, ki resnično boli. »Iz Bosne sem šel le zato, da bi domov pošiljal denar. Zdaj pa mi ga moj upokojeni oče pošilja, da lahko preživim.« V mlajših sicer še tli nekaj upora, starejši pa so, kot nam je povedal Besim, po toliko letih zdomskega življenja že povsem deformirani. »So kot nekakšni otroci, ki nujno potrebujejo komando, nadzor, želja po spremembah, čeprav na boljše, pa je pri njih praktično izničena.« Alen, zakaj ne odpotuješ domov in pozabiš na Slovenijo, ga povprašamo. »S čim naj grem?« Iz žepa je potegnil prazno denarnico in jo cinično zabrisal na sredo mize.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Kot zadnji klošarji
