Mesto zrušeno, Slovenki živi

WELLINGTON – Manj kot pol leta po katastrofalnem potresu v novozelandskem Christchurchu, ki je kot po čudežu povzročil le ogromno gmotno škodo, so se tla v tem obalnem mestu, drugem največjem v državi, spet strahovito zatresla. Toda tokrat čudeža ni bilo. Ljudje so zaman upali, da narava ne bo pokazala zob v vsej svoji veličini. Pod ruševinami je življenje izgubilo najmanj 65 ljudi, reševalci pa si še ne upajo skleniti črnega seznama, saj naj bi bilo v podrtih poslopjih ujetih še najmanj 200 ljudi. Iz ruševin odmevajo kriki. »Vem, da krvavim, in čutim, da so tla mokra. Mislim, da je to kri,« je v telefonskem pogovoru za avstralsko televizijo s trepetajočim glasom šepetala Anne Voss, ki so jo pod mizo v eni izmed številnih poslovnih stavb uklenile ruševine.

Skodelica čaja

Dih jemajočo naravo Nove Zelandije v teh dneh odkriva Dolenjka Mojca Mesojedec, ki se je na otok odpravila skupaj s prijateljico Anjo Slapničar. Z Mojco smo se pogovarjali po telefonu le nekaj ur po strahoviti kataklizmi, tik preden je legla k počitku, ob 22. uri po lokalnem času. Dekleti sta imeli na svoji otoški ekspediciji nemalo sreče, saj sta še pravočasno zapustili mesto Christchurch. »Ravno sva povečerjali in obsedeli za mizo, ko se je naenkrat začela tresti skodelica s čajem. Pomaknili sva se že krepko nižje proti jugu otoka, pa sva zelo dobro čutili tresenje, ki je sčasoma pojenjalo, nato pa se je čez pet minut pojavil še en sunek.«

Najmočnejša sta imela celo magnitudo 5,6 oziroma 5,5. »Vse se trese, pričakujejo še nove valove. Ker nisem vedela, kaj se dogaja, sem stekla do ljudi na ulici. Povedali so mi, da se je v mestu vse porušilo in je veliko poškodovanih,« pripoveduje dolenjska popotnica, ki je še tri dni prej občudovala od lani načeto mestno veduto zdaj že porušenega Christchurcha. »V soboto sem še slikala znamenito katedralo, ki je pod seboj pokopala nekaj ljudi. In čeprav je bil lanski potres močnejši, so zdaj posledice hujše. Razrahljani temelji so se sesuli vase, ruševine so pod seboj pokopale nič hudega sluteče domačine.« Mesto vrvi od številnih tujcev, ki se med občudovanjem zelene pokrajine ustavijo na krajšem postanku – prijateljici sta tamkaj srečali še eno Slovenko, a sta sled za njo izgubili – vendar pa so jo najhuje skupili ravno prebivalci, mesto je ostalo dobesedno odrezano od sveta.

Kri med ruševinami

Tla so zanihala ravno v času kosila. Potres z magnitudo 6,3 je življenjski utrip v trenutku obrnil na glavo. Miranda Newbury se je iz tretjega nadstropja rešila po razmajanem stopnišču, pod nogami se ji je vdiralo: »Prepričana sem bila, da je z mano konec. Ko sem le prišla ven, je bil povsod prah, videti je bilo kot vojno območje.« Kot po spopadu je sicer lično urejeno mesto s 400.000 prebivalci: šokirani in okrvavljeni ljudje tavajo med ruševinami, katedrala je vase pogoltnila krajevni simbol, starodavni zvonik, od šestnadstropne stavbe televizije Canterbury je ostala ruševina. Reševalci so preživele, ki so se zatekli na strehe stavb, s helikopterji prepeljali na varno, gasilci so na pomoč ujetim v poslopjih, ki so ostali brez stopnic, priskočili z orjaškimi žerjavi. Tudi Slovenki ves čas na svoji poti proti jugu srečujeta konvoje prostovoljcev, ki hitijo na pomoč nesrečnikom. Na otok so se napotili iz Avstralije in Amerike.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Sreča v nesreči – sodniki na seminarju v mestu