Na eni strani v Drežnici ta ljepi, na drugi ta grdi

DREŽNICA – Pod previsnimi stenami mogočnega Krna je daleč stran od trušča prelepa vasica, ki je ravno zaradi te odmaknjenosti ohranila kup ljubkih običajev in navad. To je tam, kjer si mladenka prepeva tisto vsem dobro znano Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice, gori na travici, kjer ni vodice ... Ta mladenka pa bo tudi kriva, da se njen izbranec, ko se bosta poročila, ne bo smel več udeleževati znamenitega drežniškega pustovanja, ki ga tu pod Krnom praznujejo že od nekdaj. Drežniški karneval organizira namreč drežniška fantovščina, in le člani te fantovščine smejo sodelovati na pustovanju na pustno soboto. »V fantovščino sprejmemo vse fante od osemnajstega leta pa tja do poroke,« nas je podučil Matej Kurinčič, okoli katerega se je pred Jelkino gostilno trlo značilnih drežniških mask. Jelka jim je pripravila malico, pasulj s klobaso in štruklje, zaslužili so si jo, na nogah so bili že od sedmih zjutraj.

Priprave na tokratni pust so potekale vse od zadnje decembrske sobote, ko so medse sprejeli najnovejše člane. Te uvrstijo med ta grde, ki so sploh največji strah in trepet, nosijo pa najizvirnejše lesene maske z ovnovimi rogovi in ovčjo kožo, ki jih morajo izdelati fantje sami. Oblečeni so v brezrokavnik iz ovčje kože, okoli pasu jim glasno donijo zvonci, v rokah pa držijo hlačo, najlonsko nogavico, v kateri je natlačen pepel. Z njo pretepejo vse tiste, ki jih ulovijo. Glede na to, da je naraščaja v teh visokogorskih krajih kar nekaj, na leto se rodi tudi tja do petnajst otrok, je ta grdih (na srečo) iz leta v leto več.

Na drugi strani, pravzaprav na začetku sprevoda pa so ta ljepi. Hodijo v parih, fant in dekle, držita se za roko. Oblečeni so pisano in elegantno, nosijo klobuke in hodijo od hiše do hiše. »Pobiramo darove, jajca, žganje, denar,« je dejal Matej, ki je predstavljal ta ljepga. Če jim nekdo ne odpre vrat, potem se tisti družini do naslednjega pusta zelo slabo piše, njihov spanec pa je zaradi nenehnih in nadležnih norčij sila klavrn.

Iz cerkve srca Jezusovega so glasno zapeli zvonovi, karneval je spet lahko šel naprej. Videlo se je, Drežničani živijo s tem pustom. »To je eden najlepših trenutkov, ki me vedno prevzame,« je dejala Jelka Rakušček, ko je nekje s strani radovedno opazovala sprevod, ki je šel z njenega dvorišča. Že njen nono je bil šema, zdaj pa je njen sin Klavdij tisti, ki vozi (tist kr uez). »Bržkone zadnjič,« je pripomnila njegova mati. Ko bo poročen, in to bo kmalu, namreč ne bo smel biti več član pustne fantovščine. Zato pa je imel pravico biti na čelu sprevoda, tam je vselej tisti, ki zapušča fantovščino. Dekleta so smela še zadnjič objeti svoje fante, potem pa je šlo zares.

Najprej je šel torej tist kr uez, za njim je na harmoniko zagodel guedc, pa ta ljepi, te star dua, loterija, ki usaka dobi, manjkal seveda ni niti peteliner, ki je okoli vratu nosil kletko s petelinom, pa spretni mojstri rezijani, zdrounik z domačimi zdravili (košutnikom in arniko), ta debel, ki s svojo debelostjo simbolizira obilje, za njimi so šli tatinski cgajnerji in sedemdeset let stari pepo. In potem – ta grdi.

Najprej so jo mahnili po Vii Drekariji, obšli fontano in šli mimo glavnega placa do konca vasi. Ljudje so jim odpirali vrata in jim nosili darove. Za srečo, zdravje, da bodo živeli še naprej v tako lepem sožitju, ki ga tu pod Krnom ohranjajo že toliko let.