Na trgu polovica 
ponarejenih slik

LJUBLJANA – Kriminal je v zvezi z umetninami vse bolj razvit in sofisticiran, značilnost tovrstnih kaznivih dejanj pa je povezava velike vrednosti ukradenih predmetov in velikih zaslužkov. Ravno zato in tudi, ker se denar, pridobljen s prodajo ukradenih umetnin, lahko uporabi za druge posle, novonastajajoče elite tako skrivajo ilegalno zaslužen denar pred davčnimi službami. »Večina ukradenih predmetov kulturne dediščine so umetniške slike, razni kipci, dragoceni porcelan, največ pa je nabožnih kipcev, angelov, svetnikov in kelihov. Največ izginulih predmetov kulturne dediščine je iz cerkva in kapelic, ki so slabo ali neprimerno zavarovane, zasebnih zbirk, zelo malo pa je primerov izginotja iz galerij, muzejev in razstavnih prostorov. Med slikami je največ ukradenih iz obdobja 20. stoletja. Najbolj cenjene med tatovi so slike impresionistov, med kipi pa je težje določiti obdobje izdelave, saj je po navadi neznano, prav tako pa so neznani avtorji,« je dr. Bojan Dobovšek s fakultete za varnostne vede razložil, kaj kriminalcem najbolj diši. Vrednost ukradene kulturne dediščine je izjemno težko izraziti v denarju, saj gre po navadi za neprecenljive stvaritve, ki so bogastvo nekega naroda. V Sloveniji se v enem letu zgodi okoli sto takšnih kaznivih dejanj.

Na sejem po originale

Pri tem gre predvsem za goljufije ter nelegalno trgovino z ukradenimi predmeti, s kopijami in ponaredki del priznanih slovenskih in tujih mojstrov. Koliko je na trgu ponarejenih in nelegalno pridobljenih umetnin, po besedah Dobovška nihče ne ve natančno, poznavalci pa menijo, da polovica. Predvsem ljudje mislijo, da bodo na različnih (bolšjih) sejmih kupili poceni originale. Takšno »trgovino« bi lahko preprečili, če bi se izogibali sivemu trgu, posebno pozornost pa bi morali posvečati tudi spremljajoči dokumentaciji (certifikatom, računom, uvozno-izvoznim dovoljenjem), ki spremlja posamezno delo in navaja njegovo vrednost, način prodaje, ceno, oznake na umetninah (na hrbtni strani platna ali okvirja so namreč pogoste različne oznake, ki razkrivajo izvor umetnine), posege na umetninah (z namenom zavajanja glede starosti, restavrirane morajo imeti tudi popis opravljenih del), včasih pa je treba pridobiti tudi mnenje pravega strokovnjaka ali še živega avtorja umetnine.

Premalo vohljačev

Storilce takšnih dejanj je treba iskati predvsem tam, kjer se prodajajo takšni in podobni predmeti. To so bolšji sejmi, trgovine z antikvitetami, starinarnice, zastavljalnice, delavnice, kjer obnavljajo oziroma restavrirajo poškodovane slike, starinsko pohištvo in podobno. Storilci se pojavljajo tudi na različnih razstavah z umetniško vsebino ter nenehno iščejo stike z ljudmi, ki jih zanimajo umetnost, numizmatika, filatelija. Tu pridejo na vrsto bolšjaki kot eni izmed najpomembnejših virov informacij za kriminaliste, ki se bojujejo proti kriminalu v zvezi z umetninami. »Na teh sejmih je veliko tujcev, ki so prekaljeni v ocenjevanju vrednosti blaga na trgu. Nadzorujejo jih za to usposobljeni kriminalisti, ki pa jih je pri nas žal premalo,« je še pojasnil Dobovšek. Z Generalne policijske uprave so nam sporočili, da nedovoljeni izvoz in uvoz stvari, ki so posebnega kulturnega pomena, ali naravne vrednote pomeni kaznivo dejanje po 218. členu kazenskega zakonika (KZ-1). Ta določa, da se, kdor brez dovoljenja pristojnega organa odnese v tujino ali kdor iz nje v nasprotju z mednarodnim pravom prinese stvar, ki je posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota, kaznuje z zaporom do treh let.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Našega ne damo