Najstarejši maturantje so v knežjem mestu

CELJE – Verjetno najstarejša generacija gimnazijskih maturantov ne le pri nas, ampak tudi v Evropi, se je včeraj, kot zadnjih nekaj let, spet zbrala na vsakoletnem srečanju. Letos proslavljajo že 70-letnico mature na nekdanji Kajuhovi gimnaziji. Pred zrelostnim izpitom je bilo v treh razredih 99 gimnazijcev, na srečanju se jih je zbralo pet, živih naj bi bilo po zadnjih podatkih malo več kot deset. Zaradi častitljivih let se jih vsako leto zbere manj. A tisti, ki pridejo, se vsakič znova veselijo snidenja s sošolci, obujanja spominov na srednješolska leta, ki jih je tik pred maturo aprila 1941 prekinila 2. svetovna vojna. Vedno jih prideta pozdravit tudi ravnatelj najstarejše gimnazije v Celju Anton Šepetavc in celjski župan Bojan Šrot, ki jih nato pustita same pri obujanju spominov.

Vojna jih 
je izgnala

Prisrčno je bilo opazovati iskrene pozdrave, objeme in stiske rok Božene Pelikan Orožen, Janka Frasa, Radovana Požarja, Marije Jenko Mravljak in Zvonimirja Krulca. Kaj kmalu je organizatorka srečanja Božena Orožen, v gimnazijskih letih se je pisala Pelikan, iz svoje torbice na plan potegnila pisemsko ovojnico. V njej so bile skrbno spravljene slike iz gimnazijskih let pa tudi z minulih srečanj. Četverica preostalih udeležencev jo je z zanimanjem in nostalgijo obkrožila in se zagledala v slike, ki so jim obudile spomin na mladost, na najlepša leta. Zvonimir Krulc že dolga leta živi v Zagrebu. Iz njegovih besed je čutiti neizmerno veselje, da je spet videl nekdanje sošolce, da je poklepetal z njimi: »Neizmerno se veselim sošolcev pa tudi tega, da vidim mesto, kjer sem preživel mladost. Žal nas je iz leta v leto v manj. Nekaterih ni več med nami, drugi so se razkropili po vsej Evropi. Rad bi dejal, da je bil vpis na gimnazijo v naših časih pravzaprav obveza do staršev. Tik pred koncem šolanja se je začela tudi vojna, ki je prekinila naše izobraževanje, ob tem pa smo bili tudi vsi izgnani iz Celja. Mene je življenjska pot nato odpeljala v Zagreb, kjer sem dokončal študij rudarstva, smer geofizika. Ves čas sem bil zaposlen v biološki službi.« Radovan Požar, dolga leta direktor Salonita Anhovo, je tudi eden rednih udeležencev srečanja. »Lepi spomini so na naša gimnazijska leta, še boljši na naše profesorje, ki so nam dali ogromno znanja. Kako cenjena pa je bila naša gimnazija, potruje tudi dejstvo, da sta bila dva naša sošolca svojčas dekana ljubljanske gimnazije. Ervin Prelog in Slavko Hodža. Žal mi je le, da nas je letos tako malo, upam, da se bomo v prihodnjih letih lahko srečali v večjem številu. Kajti takšna srečanja so v naših letih nekaj posebnega,« se je v pogovoru raznežil Radovan. Marija Jenko Mravljak je morala v začetku aprila 1941 zapustiti Celje, ker so jih opozorili, da jih bodo zaprli. »Še danes mi je žal, da so mi vojna leta preprečila študij agronomije. Zadnja leta srečanja naše generacije maturantov organizirava skupaj z Boženo, nato pa nestrpno čakava dan, da sedemo skupaj, da ob ogledu starih fotografij, ki jih prinesemo s seboj, obudimo skupne spomine na našo mladost, od katere je minilo že kar sedem desetletij.«

Elitna šola

Anton Šepetavc, ki zadnja leta vodi eno najstarejših gimnazij v Sloveniji, je iskreno ponosen na to, da se prav njegova, nekdaj Kajuhova gimnazija, ponaša z verjetno najstarejšimi maturanti pri nas: »Naša gimnazija je nekoč pomenila še več kot danes. Bila je izrazito elitna šola, ki so jo lahko obiskovali le izjemno sposobni posamezniki, ki so imeli tudi posebno socialno osnovo, da so se lahko vpisali na šolo. Danes se je gimnazija nekoliko razvodenela, vseeno pa upam, da bo naša gimnazija z več kot dvestoletno neprekinjeno tradicijo ohranjala kakovost in žlahtnost tudi v prihodnje in da se bomo še velikokrat družili ob tako visokih, okroglih obletnicah, ki jih v tako organizirani obliki ni mogoče srečati nikjer na svetu,« je poudaril Šepetavc, nato pa se je posvetil najstarejšim maturantom svoje šole in skupaj z njimi nazdravil.