Tiskane izdaje
Globalizacija je temeljito spremenila sliko pivovarske geografije. Številne nekoč uspešne pivovarne so šle po zlu, veliko manj dobrih pa je napredovalo. Če ljubitelj dobrega hmeljevega napitka na internetu pogleda današnjo sliko, se bo marsikdaj zgrozil. Številne paradne pivovarne preteklosti so le še nepomembni obrati multinacionalk. Nekatere države sploh nimajo več lastne tovrstne industrije, vse je v tuji lasti. V mnogo državah je celotna dejavnost združena pod eno streho. To pomeni, da ni konkurence in kakovost zagotovo mora padati.
Dostikrat naletimo na (nekoč) ugledno pivo, ko pa končno z muko razberemo s hrbtne nalepke, kdo ga vari, se spet zgrozimo. Nekaj ameriških velikank ima v lasti več deset blagovnih znamk starih in uglednih pivovarn. Ameriški Carling je bil pred nekaj desetletji ena največjih pivovarn na svetu, danes je le še blagovna znamka.
Večina nekdanjih afriških in azijskih kolonij je postala pivovarskih
Afrika pozna le še nekaj vrst piva, razen redkih izjem. Večji del se zvari pod znamkami Castle (Južna Afrika), Castel (frankofonska Afrika), Heineken, Guinness, Carlsberg in še katerimi. Nič boljše ni v Aziji, kjer spijejo vse več piva san miguel in večino istih vrst kot v Afriki. Južno Ameriko počasi prevzema brazilska brahma.
Samostojne pivovarne po navadi varijo le še pivo blagovnih znamk raznih marketov
Evropske pivovarne so bolj ali manj v lasti nekaj multinacionalk, obdržale so svoje ime in blagovne znamke, čisto nekje zadaj pa je z majhnimi črkami napisano, kam spadajo. (Tega napisa dostikrat sploh ni, je pa zato majhna, vsem znana skrivnost). Drug problem so že dokaj redke samostojne pivovarne, ki se le še z zadnjimi močmi upirajo zaprtju ali prevzemu od velikih. Prevzem pa nikoli ni dobronameren, prijazen ali kakor koli se mu že reče, kajti pomeni skorajšnjo ustavitev proizvodnje ali padec na najnižji cenovni razred. Samostojne in tudi poceni kupljene pivovarne po navadi varijo le še pivo blagovnih znamk raznih trgovin. To je pivo najnižje kakovosti, ki ga pijejo obupanci vseh vrst. To so alkoholiki, nekdanji proletarci, danes pa sodobni sužnji, nezaposleni, upokojenci in drugi z dna družbene lestvice.
Razlika je očitna
Na drugi strani imamo ponudbo, ki spada v višji cenovni razred, menda obstajajo celo vrste piva, za katere je treba odšteti več deset evrov za steklenico. Razlika je takoj opazna, na eni strani majhne neugledne etikete, včasih tudi enobarvne z naravnost abotnimi imeni, ki naj bi zvenela nemško ali vsaj angleško. Na drugi strani so modno dizajnirane steklenice z reliefnimi napisi, tisk etiket je razkošen, oblikovanje vrhunsko ali vsaj kičasto razkošno.
Glede okusa ni prav veliko povedati: piva za reveže so vodena, brez pravega okusa, dostikrat kiselkasta ali pa odurno grenka, te grenkobe seveda ne gre enačiti z žlahtno grenkobo dobrega hmelja. Vonj bi prej lahko enačili s smradom kot z aromo.
Italijansko in grško pivo skoraj ne obstaja več
Italijanska industrija je že skoraj v celoti v rokah tujega kapitala, pivovarna iz Gorice je postala plen multinacionalke, svojo blagovno znamko ji je morala prepustiti. Zaposlenim je uspelo obdržati vsaj pivovarno, v njej pa morajo variti pivo z drugim imenom. Pivovarno v Pedaveni je hotela multinacionalka zapreti, delavci so zbirali podpise ljubiteljev piva prek interneta in jim je uspelo obdržati obrat, a seveda so se morali odreči svoji blagovni znamki. Podobno ali še hujše je tudi v Grčiji.
Omenili smo že koroškega pivovarja Trampiča, ki je v bližini Nancyja osnoval sloviti Champigneulles, ta je zdaj le še obrat vzhodnonemške pivovarne, v katerem varijo slabo pivo z blagovnimi znamkami trgovin (marketov). Nekoč paradni Mützig že dolgo prerašča bujno rastlinje, pivovarna je le še ruševina.
Večina srbskih, hrvaških, poljskih, madžarskih, tudi čeških, da ne govorimo o romunskih in bolgarskih tovarnah piva, je v lasti tujega kapitala, varijo le tisto, kar jim dovoli lastnik. Enako velja tudi za države nekdanje ZSSR.
Ugledna nemška pivovarna Beck iz Bremna kakor tudi praški Staropramen, oba v lasti multinacionalke, se morata prostituirati tako, da pod njihovo blagovno znamko varijo pivo v raznih pivovarskih kolonijah. Ne smemo se torej čuditi, če nekoč paradno pivo dobimo v eni od takšnih držav. Pogled na etiketo nas bo razveselil, okus tistega, kar imamo v kozarcu, pa nas bo postavil na realna tla.
Podobno je tudi drugod po svetu, nekoč ekskluzivne vrste hmeljevega napitka dobimo v državah, kjer je bilo pivovarstvo še pred kratkim precejšnja neznanka, kakovost je temu primerna kljub stalni kontroli lastnikov. Znamka piva dobre kakovosti iz srednje Evrope nikakor ne jamči, da bo to, ki je varjeno nekje ob ekvatorju ali v Sibiriji, enako ali vsaj približno enako dobro.
So rešitev mikropivovarne?
Rešitev mogoče prihaja prav iz vrst mikropivovarn, ki se v zadnjih desetletjih bohotijo po vsem svetu kot gobe po dežju. Tisoči in tisoči teh majhnih obratov varijo piva najrazličnejših vrst. Mnogi pogorijo že v kratkem času, največ po nekaj letih, tisti, ki se jim uspe obdržati in preživeti, lahko računajo na uspešno prihodnost, če bodo vseskozi dvigali kakovost.
Nasvet tistim, ki potujejo po svetu ali kupujejo pivo doma, bi bil: ne nasedajte licenčnim znamkam, ne kupujte blagovnih znamk piva »no name«, ki jih niso krstili pivovarji ob vrelnih kadeh, ampak pretkani trgovci in komercialisti v svojih pisarnah ob računalnikih.
