Kdo je pomembnejši pri pripravi gostije

Tokrat se niso sprle vile, tudi kuharji ne. V senci pergole, ki je prekrivala vinsko trto, so tri nimfe razpravljale, kdo ima pomembnejšo vlogo pri pripravi in strežbi jedi, urejanju mize in poteku gostije.

»Po mojem je to že od nekdaj častni scalco, dvorni nadzornik, ki je spremljal potek celotne gostije, kot je zapisal spreten mojster Scappi, kar pa sta sprejeli tudi španska in nemška gospoda,« je sklenila beneška nimfa in vrgla vrtnico v potoček, ki se je zlival v bližnji bazenček.

»Nikar se ne huduj, draga, a mislim, da se motiš. Kajti sloviti Panunto je na ta položaj postavil credenziereja, ki najbolje ve, kaj bo postavil na kredenco, katere jedi in katero vino, ima pa tudi svojega bottegliera, ki vskoči, ko je treba poskrbeti za pijačo,« ji je nasprotovala firenška nimfa, medtem ko si je v zlate lase pritrjevala venec.

»Nihče od teh treh,« je jezno vskočila ognjena Neapeljčanka, ki je do takrat zadrževala svoj bes ob robu bazena, in z nežno nožico podrsala po gladini vode, »najpomembnejši je vsekakor mogočni tricinante, ki reže meso in že od nekdaj skrbi, da je to vredno naših kraljev, kot je pravil sloviti gurman Don Enrique de Aragon, markiz iz Villene. Tricinante je vedno gosposkih korenin, zato prav on pripravlja jedi za kronane glave, od Anglije do Nemčije, od Španije pa do Francije in Avstrije ter našega Neaplja. Zato ni pomembnejšega italijanskega dvora od tistega, na katerem kroji usodo za mizo tricinante.«

Potem se je razvnel srdit prepir, med katerim pa se nimfe nikakor niso mogle strinjati, kateri od gospodov je pomembnejši. Tudi potem ko se je večerja v jedilnici nad njihovo senco končala, gostitelji, povabljeni in scalco, credenziere, bottegliere ali tricinante pa so že legli k počitku. In kako bi se tudi lahko strinjale, saj so nadzornike gostij v različnih deželah in na različnih dvorih imenovali drugače, a roko na srce, povsod so jih potrebovali in tudi cenili.

Dušena jagnjetina

Na šibkem ognju in v malo vode kuhajte 1 kg jagnjetine z vratu in prsi skupaj z 2 korenčkoma, s 4 olupljenimi krompirji, šopom zelene in peteršilja, z 1 lovorjevim listom, s soljo in poprom. Ko se meso in krompir zmehčata, ju odstranite iz krepke juhe in to precedite ter postrezite s kuhanimi testeninami. Posebej pripravite paradižnikovo omako in vroče postrezite s kuhanim krompirjem in z olivnim oljem. (Star recept, ki so ga v renesansi pripravljali brez paradižnika in krompirja.)

Jagnjetina z bobom

Pripravite omako iz 1 kg paradižnika, tako da tega dobro podušite na 1 dl olivnega olja skupaj z 1 vejico majarona in 2 vejicama rožmarina. Na olju posebej zazlatite 1 kg jagnjetine v kosih, in ko meso dobi skorjico, ga previdno posolite in dodajte majhen feferon. Dodajte še paradižnikovo omako in dušite, vmes pa dolijte 2 dl belega vina. Ko se meso zmehča, dodajte 0,5 kg očiščenega boba in dušite naprej, dokler se bob ne zmehča. (Moj recept po tradicionalnem izvirniku)

Jagnjetina z olivami

Približno 1 kg jagnjetine v kosih, težkih po 25 dag, prebodite z vilicami, potem pa dobro natrite s česnom in čez noč marinirajte v 2 dl olivnega olja, skupaj s 3 pretlačnimi stroki česna, z 2 majhnima feferonoma in 2 vejicama rožmarina. Pred pečenjem meso dobro odcedite na papirnati brisači. Pecite v vroči pečici na namaščenem pekaču, tako da na vseh straneh dobi zlato skorjico. Tik pred koncem dodajte 20 dag razkoščičenih oliv, lahko tudi črnih, in počakajte, da spustijo sok. Meso postrezite z olivami in s prilogo po želji. (Renesančni recept iz Andaluzije)