Tiskane izdaje
Zlahka si predstavljam, da se kakšna kuharica (ali kuhar) zaljubi v jesenske buče, ker so res čudovite. Za predjed bučni njoki s popraženimi lističi svežega žajblja, nato kremna bučna juha z žlico goste smetane na sredi, kot glavna jed rižota s hokaido bučo in parmezanom, za desert pa palačinke s skuto in z bučnimi semeni. Kljub navdušenju vseeno ne bi izbrala tako zelo bučastega jedilnika, posamezne jedi, razen deserta, pa sem že večkrat preizkusila. Palačinke naj bi bile iz pirine moke, kar pomeni, da bodo nekoliko debelejše, skuto pa gladko razmešamo z enako količino kuhane buče. Začimbe so cimet, ingver v prahu in morda malo sladkorja. Bučna semena zmeljemo v kavnem mlinčku in jih posujemo po kupčku sladke smetane, ki krasi palačinko. Vsekakor zanimivo, nenavadno in vredno tveganja.
Brez čebule?
Danes smo preizkušali drug recept, in sicer bučo iz pečice. Pripravila sem jo v glinenem pekaču s pokrovom. Po dnu sem polila malo olivnega olja, potem pa sem vanj zlagala lističe krompirja, rezine so bile debele največ pol centimetra, in nekoliko debelejše rezine rumene buče. Čez sem posula kolobarje čebule, mešanico mediteranskih začimb in sol. Zadeva se je pekla dobre pol ure in iz pečice je lepo dišalo. Čeprav nam je bila jed všeč, smo ugotavljali, da bi čebulo lahko brez škode izpustili iz recepta. Krompir in buča sta lep par, ki razen začimb ne potrebuje nič drugega. Kozarec vina ne šteje.
Iz Mehike
Do odkritja Amerike pri nas nismo poznali buč, v Mehiki pa so jih gojili od nekdaj. O bučah, ki so jih prinesli mornarji, se je razširil glas, da so zdravilne, zato so jih začeli na veliko saditi povsod, kjer so uspevale. V ljudskem zdravilstvu še danes velja, da so naravno zdravilo pri obolenjih želodca, črevesja in ledvic. Manj znano pa je, da kaša iz svežih ali kuhanih blaži opekline.
Teh jesenskih plodov je zelo veliko vrst. Na tržnici boste verjetno našli sladke muškatne buče. Lahko so bledo rumene barve ali oranžne, lupina pa je mehka, zato ni težav z lupljenjem. Običajno so manjše, podolgovate ali v obliki hruške. Primerne so za vse jedi tako kot tudi buče hokaido. Te so bleščeče oranžne barve in dolgo obstojne tudi na hladni okenski polici. Zelo težko jih je lupiti in rezati, ker so res trde. Kljub temu jih imam pozimi vedno na zalogi. Meni se zdijo od vseh najokusnejše, še posebno pečene z rožmarinom. Včasih jih sploh ne olupim. Orjaške rebraste in navadne jedilne buče pepo, tiste, ki jih zlahka izvotlimo za noč čarovnic, so še najbolj uporabne za juho ali naribane za zavitke. Špagetarica med kuhanjem razpade na vlakna, ki spominjajo na špagete. Kuhamo jo v večjih kosih in nato razrahljamo z vilicami. Okus je bolj voden in neizrazit, zato je treba uporabiti začimbe, na primer sladki kari.
Za odprtje jesenskih jedilnikov predlagam muškatno ali hokaido bučo, iz katerih se mimogrede naredijo odlični njoki zanimive oranžne barve. Buče so trenutno povsod glavne.
