Martin Kintrup: Ribe in morski sadeži

Ribjih kuharic zlepa ni preveč.

Objavljeno
24. september 2011 13.51
Posodobljeno
28. september 2011 12.00
Iztok Ilich
Iztok Ilich

Poletje ob morju ali na morju, pa tudi globoko na podalpskem kopnem je najbolj naraven čas za druženje z ribami in drugimi morskimi bitji. Seveda predvsem za jedilno mizo, z okusno pripravljenimi in vabljivo postreženimi dobrotami, ki se jih (morda z malce domišljije) še drži vonj po morju. Ne da bi se morali v drugih letnih časih ali ob dnevih, ki niso petki, obsoditi na ribji post!

Več kot 100 receptov za brezmejne užitke

Z ribjimi kuharicami je podobno kot z gobjimi: zlepa jih ni preveč. Slednje so nam Slovencem bolj domače, zato pa je pridih morja in vode sploh bolj dobrodošel. Ob redkih domačih piscih še vedno prevladujejo prevodi. To ima konec koncev tudi prednost, saj se razgledi ljubiteljev morske hrane s spoznavanjem tujih izkušenj širijo čez jadranska obzorja, kar velja tudi za čedalje bogatejšo tudi sladkovodno ponudbo v ribarnicah.

Priročnik Ribe in morski sadeži nemškega avtorja Martina Kintrupa v prevodu Danijela Mlakarja je še en majhen korak na poti k neizmernim kulinaričnim indijam koromandijam naproti. Ne ponuja posebnih presežkov, je pa soliden temelj vednosti za začetnike in morda še nekoliko več. Ker pa je vedno in povsod treba začeti na začetku, usvojiti osnovna znanja in se orientirati v poplavi informacij vseh vrst, preden smo godni za večje dosežke, so lahko takšni knjižni svetovalci in vodniki prav koristni. Njihovi največji vrlini sta namreč preglednost in (tukaj nemška) sistematičnost.

Vse o pripravi morskih sadežev

Uvodnemu poglavju z razumljivimi napotki, ki pridejo prav že pri izbiri in kupovanju ter čiščenju rib in morskih sadežev, nato pa še pri predpripravi njihovega mesa za različne kuharske postopke, sledi klasično urejen nabor navodil za različne jedi. Klasičen v tem smislu, da od predjedi, prigrizkov in solat preko juh in enolončnic v loku seže do receptov za vsak dan in nazadnje za posebne priložnosti. Povrhu so kot klasični označeni recepti v vseh razdelkih. Kar lahko v praksi pomeni manj ustvarjalne svobode, a hkrati tudi manj tveganja.

Bolj izkušeni si tukaj seveda lahko vzamejo več svobode, bolj negotovi pa tudi ne bi smeli razočarati ne sebe ne drugih. Recept za slanike na rdeči pesi, ob katerem na primer piše, da gre za prenovljeno klasiko, je kar pravšen izziv.