Tiskane izdaje
Palmovo olje pridobivajo iz plodov posebne vrste palme, Elaeis guineensis, ki raste v naravnih pogojih okrog ekvatorja. Njeni oreščki so bili od nekdaj, kolikor daleč v preteklost smo sposobni pomisliti, pomembna hrana za temnopolte domačine, predvsem v Afriki. Zanimivo je, da so našli sledove palmovega olja tudi v tisočletja starih vrčih med ostanki stare egiptovske civilizacije. V sodobnem času, ko transport živil (pogojno rečeno) ni nobena ovira, se z njim mastimo povsod po planetu in ta palma nas očitno še vedno preživlja. Veliko ga porabimo tudi pri nas, čeprav tega večinoma ne vemo. Prebrala sem kar nekaj drobnega tiska na etiketah industrijsko pripravljene hrane iz ekološke ponudbe in ugotovila, da je palmovo olje povsod. Vsebujejo ga skoraj vsi piškoti, energijske ploščice, čokolade, namazi, kreme in rastlinske smetane. To je glavna sestavina večine margarin, ki jih iz različnih razlogov uporabljamo kot nadomestek za maslo. Palmovo olje je najbolj pogosto uporabljena maščoba nasploh, ne le v ekoloških izdelkih. S konkretnim presledkom mu na drugem mestu sledi olje iz soje, skupaj pa predstavljata polovico porabe maščobe na globalni ravni, olje iz sončnic je šele na tretjem mestu.
Tudi v plastiki in tekstilu
Palmovemu olju se pravzaprav težko izogneš. Mogoče je, da sem si danes z njim umila roke, ker je zelo pogosta sestavina mila. Palmova maščoba je v kremi za telo, pralnem prašku, plastiki in farmacevtskih izdelkih, tekstilu in, kar je morda najbolj vprašljivo, v biogorivu. Prav zaradi množične uporabe so me zaskrbela nekatera dejstva o tej palmi.
Iz Indonezije in Malezije
Največji pridelovalki olja za sta Malezija in Indonezija. Kar devetdeset odstotkov vsega palmovega olja pride od tam. Indonezija je že pred leti dosegla žalosten rekord in se z njim vpisala v Guinnessovo knjigo kot država, ki najhitreje krči svoje gozdove. To naredijo tako, da jih požigajo. Padajo starodavna drevesa, ki so zrasla še v tistih časih, ko so domačini za svoje potrebe našli dovolj palmovih oreščkov v gozdu. Danes to seveda ne zadostuje več. Potrebne so plantaže palm, veliko plantaž. Vsak dan več. Do leta 2020 naj bi Indonezija potrojila površine, namenjene plantažam palm za pridobivanje olja. Tam, kjer bo jutri nasad, pa je ta trenutek neko drugo življenje. Človek, ki se je menda razvil iz opice, bi lahko opazil vsaj orangutane. Dovolj so veliki, da jih ne moremo spregledati. Gozdovi gorijo, živali bežijo, nekaterim celo uspe. Vendar kam? Orangutani so na robu izumrtja, ker je deževnega gozda še čisto malo. Bežijo pa tudi domačini. Zapuščajo preproste domove in se selijo v svetla, sodobna mesta. Delajo na plantažah in kupujejo hrano v supermarketih. S tem svoj skromni zaslužek porabijo za podpiranje tistih, ki so jih zaslepili. Z nakupom palmovega olja, vseeno v kakšni obliki, v smetani, milu ali kremi za okrog oči, dajem svoj prispevek k temu. Plačujem indonezijske požare in diham vedno bolj zadušljiv zrak. Indonezija je namreč vodilna tudi med onesnaževalci z ogljikovim dioksidom, povzročenim z dimom fosilnih goriv. Srčno upam, da so na svetu strokovnjaki, ki mi bodo povedali, kdaj naredim več škode: z nafto ali biogorivom. Da so bolj informirani na tem področju, ki lahko odgovorijo na vprašanje, ali je proizvod ekološki, mislim zares ekološki, če vsebuje palmovo olje. Do takrat pa bom naredila, kar lahko s svojo omejeno pametjo – brala bom drobni tisk in se izogibala takim proizvodom.
