Tiskane izdaje
Rojstnemu dnevu, ki nima torte, nekaj manjka – in sicer torta. To zelo lepo razloži medved v knjigi nizozemskega pisatelja Toona Tellegena Mala nočna torta s plameni. Običajno je na polici z otroško literaturo, kar pa seveda še ne pomeni, da je odrasli ne bi mogli razumeti. Moramo se le nekoliko bolj potruditi. Zelo rada bi jo imela v bližini, kadar imam svojih deset minut za branje ali pa iščem pravljico za lahko noč. To je najbolj odštekana knjiga, kar jih poznam (noben drug izraz mi ne pride na misel, upam, da mi bodo lektorice to odštekanost dovolile).
Danes, ko pišem kolumno, jo imam v mislih prav zaradi torte, čeprav je v njej govor tudi o drugih rečeh; imam namreč rojstni dan. Medved iz te knjige bi povabil prijatelje in jim naročil, kakšno torto naj prinesejo s seboj. Vsekakor naj bo čokoladna in velika, čisto mogoče pa je, in na to bi jih rad opozoril že vnaprej, da jo bo sam pojedel. Kot rečeno, žal nimam knjige pri sebi, da bi citirala še druge duhovite podrobnosti.
Veliko vitaminov
Tudi moja torta bo tokrat nekaj posebnega – narejena je iz rdeče pese. Rdeča pesa ni ravno priljubljena zelenjava, mnogi jo sprejemajo bolj zaradi zdravja, kar je popolnoma dober razlog in jo je v ta namen smiselno uživati presno. Naribana rdeča pesa izgubi globok, težek okus po zemlji, če jo zmešamo s korenčkom in z jabolkom, osladimo pa z medom ali blagim agavinim sirupom. Pojemo kot zanimivo rdečo solato, okisano z limono, ali pa vse stresemo v mešalnik in spijemo gosti sok, poln vitaminov in mineralov, tudi če nismo ravno prehlajeni. Rdeča pesa vsebuje skoraj vse minerale, ki se jih lahko spomnim: kalij, natrij, fosfor, kalcij, magnezij, cink, baker, silicij in seveda železo.
Prav zaradi precejšnje količine železa je rdeča pesa obvezna na jedilniku za slabokrvne. V lepi zbirki njenih vitaminov je za nas vegetarijance še posebno zanimiv B12, za katerega pravijo, da ga ima le meso živalskega izvora. Torej, jejmo rdečo peso. Če damo tej skromni, na videz neugledni korenini priložnost v kuhinji, se izkaže kot pravo presenečenje in je veliko več kot prekisla vložena solata iz kozarca.
Kot priloga
Odlično prilogo pripravimo tako, da rdečo peso narežemo na večje kose in jo spečemo v glineni posodi. Dodatki so le olivno olje, sol in poper, morda še kumina, neobvezno. Naribano peso lahko primešamo skoraj vsaki jedi in dobimo izvirne krožnike – krompirjev pire, rižota, testenine, svaljki, vse v nenavadnih rdečih odtenkih.
Debele rezine rdeče pese, popečene na čebuli in/ali česnu, se lepo ujemajo s skuto in z mladim sirom. Popolno odkritje, vsaj zame, pa je rdeča pesa med sladicami. Na svetu sem bila skoraj pol stoletja, ne da bi to pokusila. Skrajni čas ...
