Tiskane izdaje
Ob sobotah popoldan si večkrat ogledam oddajo o starih jedeh. Prileten možakar potuje po Hrvaškem ter gledalcem odkriva jedi, kot so jih kuhali nekoč. Prijetni, nezahtevni recepti za verjetno izjemno okusne jedi. Vedno uporabi samo sestavine, ki so mi dobro poznane, ne potrebujem slovarja, in če bi se lotila katere od njih, mi ne bi bilo treba iskati trgovine z eksotičnimi omakami, začimbami in še kaj. Izbira tem je prilagojena tudi letnemu času.
Včasih smo jedli bolje
Kadar je v ozadju opaziti mraz, predstavi močno hrano, pečenke, kislo zelje, poleti nas seznani z raznimi solatami, jeseni z gobami, s kostanjem. Skladno z naravo, kot so se morali prilagajati nekoč.
Seveda oddaja po gledanosti gotovo še zdaleč ne dosega posnetkov raznih modernih kuharskih gurujev, vendar se mi zdi, da prihaja čas, ko se bomo morali ozreti po koreninah ter tudi tako prihraniti kakšen evro.
»Veš kaj ti povem,« je pred nekaj dnevi nadvse modro ugotovila prijateljica Anja, »res smo včasih imeli manj, ampak jedli smo pa bolje.«
Potem sva razglabljali o nedeljskih kosilih v mladosti, ko je vsa hiša dišala po juhi. Seveda potem nismo še dodatno kupovali mesa. Kot glavno jed so na mizo postavili kuhano govedino s hrenovo omako ali špinačo ter krompir, za sladico jabolčno čežano, odvisno od letnega časa. Brez manga ali sredi zime umetno pridelanega paradižnika.
Če je ostalo, tudi okisano meso
Če je kaj mesa ostalo, smo ga čez kakšen dan za večerjo pojedli v solati. »Esihflajš« smo imenovali hladno govedino s čebulo, kuhanim jajcem ter začinjeno z oljem in s kisom. Veliko ljudi tudi zna povedati, da so bile ob sobotah na jedilniku redno razne mineštre, pozimi jote, in palačinke. Pa tako prehranjevanje nikoli ni bilo dolgočasno. Za razne mineštre je namreč nešteto možnosti priprave. Na mizi so se poleti znašli obilo sveže solate, stročji fižol, paradižnik, pozimi kislo zelje in repa. Seveda so bili izdatki za gospodinjstvo toliko nižji. Mnogokrat namreč slišim od znancev in prijateljev, kako draga je danes hrana, a če pogledam cene osnovnih živil v trgovini, te niti niso visoke. Če bi seveda kupovali samo tisto, kar dejansko potrebujemo. In če v času, ko povsod lahko brezplačno dobimo jabolka, ne kupujemo banan, ki so dozorele v pristanišču.
Vsaj 100 evrov na mesec
Tudi če kilograma govedine ne kupim v najcenejši trgovini, me ta skupaj s kostjo stane 7 evrov. Pa še 1 evro za zelenjavo. Za zakuho lahko pripravim ribance iz enega jajca in peščice moke. Za krompir in čebulo, ki ju potrebujem za klasični praženi krompir, odštejem 50 centov. Ker na vrtu trenutno nimamo solate, je tokrat ne bo na mizi, zato pa izkopljem korenino hrena, za pripravo katerega bom lahko porabila star kruh. Jabolka za čežano naberem kar po tleh, saj za kuhanje ni treba, da so čisto cela in lepa. Za popolno nedeljsko kosilo, ki bo nasitilo štiričlansko družino, porabim skupno 9 evrov.
Na drugi strani lahko porabim kar precej več
Modne, na hitro pripravljene juhe stanejo 2,5 evra, saj potrebujem vsaj dve vrečki. Spodobnega mesa za zrezke ne najdem pod 5 evrov. Čeprav so šampinjoni v akciji, zanje odštejem 50 centov. Za pol kilograma zelene solate poldrugi evro. Za sladico vzamem banane, ki jih lahko polijem s stepeno smetano – še 2 cekina. Čeprav ne pretiravam, me tako kosilo skupaj s krompirjem stane okoli 12 evrov. Torej 30 odstotokov več. Če prisluhnem znankam, ki pravijo, da za hrano porabijo vsaj 300 evrov na mesec, bi to pomenilo, da bi brez težav lahko kar za 100 evrov znižale izdatke. Že samo z izbiro jedilnika torej, ki upošteva sezonske sestavine, bi na leto prihranili 1200 evrov. Kanarski otoki, kje ste?
