Tiskane izdaje
ČABRAČE – Žalost res ni sreča, da bi se razdajala, toda odpravili smo se v Poljansko dolino, poiskali Hotavlje in odcep naprej mimo Volake proti Čabračam. Vsaj delček žalosti smo hoteli odnesti iz hiše, ki se je pred dnevi zavila v črno. Hribovita pokrajina, hudo strmo se vije cesta, in vsi bregovi tam okoli niso nikoli dajali prijaznega zavetja ljudem, ki so jim kljub temu trmasto trgali koščke za preživetje. Sobota je bila, po delovnem tednu v obratu Jelovice v Gorenji vasi, ko je 43-letni Tone Klemenčič sedel na traktor in se odpravil za delom okoli domačije Pr' Hribov'c. Zgodila se je nesreča in delovni stroj je pod seboj kruto utrnil življenje očeta treh otrok, mizarja, ki je edini v družini imel zaslužek, in nekoč fanta, ki je 17-leten zaradi smrti očeta Antona prevzel delo na visokogorski kmetiji.
»Šel je v hosto, bilo je malce poledenelo, in ko se je spuščal po bregu, se je stroj zvrnil. Enkrat, pa še enkrat. Ob tretjem obratu se je traktor obrnil le na pol in pod seboj pokopal Toneta, ki ga je sila vrgla iz vozniške kabine,« je dejal podžupan občine Gorenja vas - Poljane Tomaž Pintar, medtem ko smo se vozili proti Čabračam 6: »Osebno sva se poznala. Hribovcov Tone, kot smo ga klicali, je bil dobričina. Če je bilo treba kaj pomagati, nikoli ni odklonil, pa čeprav je imel tudi sam veliko dela na svoji kmetiji. To je bila njegova velika odlika.« Skupaj s predsednico krajevne organizacije Rdečega križa Gorenja vas Marijo Knafelj smo kratko pritisnili na zvonec leta 1962 zgrajene hiše, ki je tiho čemela pod meglenim bregom. Že na zunaj se je dalo otipati pristno žalost, ki se je tiho polegla po notranjosti skromnega, a s toplino opremljenega bivališča.
»Iz Hrastnika sem, moj oče je bil rudar in z družino smo se preselili v te kraje, ko je šel oče delat v rudnik urana Žirovski Vrh,« je povedala Tonetova žena Alja. Ko sta se spoznala, sta oba vedela, da ju poleg ljubezni druži še veselje do kmetovanja: »Imamo nekaj živine, a je vse le za potrebe družine, od tega ni dobička.« Kot smo slišali, tudi na bregovih v lasti
Klemenčičevih ni trdnega gozda, da bi sekali les in ga na veliko tržili. »Saj nismo veliko potrebovali, noben od nas ni zahteven, za sproti pa je bilo vedno,« je dodala mama Pavla Klemenčič, ki je sključena po izgubi edinega sina sedela v kuhinji: »Nanj sem hotela prepisati kmetijo, pa je vsakič, ko sem mu to omenila, dejal, da je še čas za to, da naj se mi nikamor ne mudi.«
Iz sosednje sobe so pokukale tri skuštrane glave. Patrik ima 12 let, teden dni pred očetovo smrtjo je 11 let napolnila Urška, zadnji, 9-letni, je Tonček. Že četrti rod Klemenčičevih v Čabračah, ki so v Poljansko dolino prišli v obdobju pisatelja Ivana Tavčarja, obiskuje osnovno šolo v Gorenji vasi. Oče med svojimi navihanci ni delal razlik, vsi so mu bili ljubi, a najmlajši se mu je še največ motovilil okoli nog, pa kamor je bil že oče namenjen.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Kako lahko pomagate
