Pastorka priklenil s težko verigo

Iz ust 36-letnega Zvonka Merlaka smo izvedeli, kaj pomeni grozljivo otroštvo.

Objavljeno
11. februar 2011 21.44
Lovro Kastelic
Lovro Kastelic
LJUBLJANA – Med pogovorom z Zvonkom Merlakom nam na misel nenadoma prileti Herzogov junak Kaspar Hauser, ki je prvih 17 let svojega življenja preživel v ozki kletki, brez svetlobe, le ob kruhu in vodi. Ko se je prvič pojavil pred ljudmi, je imel v roki pismo, v katerem je pisalo: »Sem mati tega fanta, njegov oče, ki je bil častnik v konjenici, je mrtev. Ne morem ga vzdrževati. Vidite ga, zdrav in močan je, lahko bi bil dober vojak. Ime mu je Kaspar Hauser, rodil se je leta 1812.«

Tudi 36-letni Zvonko Merlak ima dve življenji, ponovno se je rodil leta 1997, ko si je izboril svobodo in šel med brezdomce. Dotlej je preživljal srhljivo otroštvo kot iz najtemačnejše nočne more, vsaj delček tega so konec aprila 1997 razkrile tudi Slovenske novice. Tedaj so namreč vrhniški policisti prejeli presunljivo sporočilo in se nemudoma odpravili do Goričice pod Krimom, kjer so našli tedaj 23-letnega Zvonka, obdanega z debelo verigo za živali. »Prvi konec verige je bil privezan za okovje peči, drugi je bil navezan fantu okrog vratu in zaklenjen s ključavnico obešanko.« Policisti so prebledeli, česa takega še niso videli. Gasilci so s silo odprli vhodna vrata in se prebili do mladeniča, ki je bil zaradi težke verige že povsem izčrpan. Prežagali so verigo in ga osvobodili vseh muk, ki jih je moral prestajati. V bistvu ga je rešil sosed Mirko Drašler, ki je tudi prvi opazil ta grozljivi prizor. Tamkajšnji vaščani še danes vedo povedati, kaj vse se je dogajalo v hiši groze in kako ga je pretepal njegov očim, Marko Merlak, ki ga je tudi priklenil. Tedaj 33-letni Marko, doma sicer iz Borovnice, naj bi policistom hladnokrvno povedal: »Fanta sem že večkrat priklenil, pravzaprav vselej, ko me ni ubogal. Bojim se, da ne bi pobegnil, saj je duševno prizadet in ne zna skrbeti zase.«

Pokončal se bom


Po besedah Zvonka je njegov očim tedaj dobil le pogojno kazen, pri pastorku pa pustil nepopravljive travme. Te so se začele, še preden je sploh dobro zaznal ta nepravični svet okoli sebe. Zvonko je nezakonski sin, ki še kar išče svojega očeta. Zdi se, da v tem nenehnem iskanju pravzaprav tiči še edini smisel njegovega obstoja, ki ga je že dvakrat poizkušal končati s poskusom samomora. Prvič že leta 1995 in drugič sedem let pozneje. »Ker je bilo prehudo doma, ker nisem več zdržal.« Nezadržno pa se zaradi gangrene približuje še njegov tretji poizkus, ki bo dokončen, kot pravi. »Želim si le eno,« pove otožno. »Naj mi nekdo spravi ta prekleti gnoj iz noge. Če mi namreč ta gnoj prodre do jajc, vzamem žiletko in se pokončam. Dosti imam že vsega!«

Njegov oče se je leta 1978 ubil. Pod seboj ga je pokopal traktor, ki se je prevrnil. Ampak ta, kot pravi Zvonko, sploh ni bil njegov pravi oče. Spočet naj bi bil, kot pravi, 11. januarja 1974, v Budimpešti. »Tam je moj pravi oče, Alojz, posilil mojo mamo, ki mi je zaradi tega resnico ves čas skrivala. Videl sem ga le enkrat, na maminem pogrebu.« To naj bi mu povedala njegova stara mama, že pokojna Pepca Petelin, ki je bila pravzaprav edina svetla točka v njegovem življenju.

Kmalu zatem je njegova mati Ančka, izjemno radoživa ženska, spoznala Marka Merlaka, strah in trepet, »bal sem se ga kot medveda«, pripomni Zvonko. Koruznika sta živela šest let skupaj, vse do Ančkine smrti, leta 1996, ko je umrla zaradi raka, stara 44 let.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Mare me je priklepal, tepel kot gada, delaj, je tulil nadme, on pa je posedal in popival.«