Otroci ločenih staršev so ločitvi podvrženi tudi sami

Globoko zakoreninjeni vzorci iz otroštva vplivajo na odnos z njihovimi partnerji.

Objavljeno
22. februar 2011 16.14
M. F.
M. F.
Ločitev je grenka izkušnja. Prav zato se vsi, ki prihajajo iz propadlih zakonov, velikokrat zaobljubijo, da bodo svoj podmladek zanjo prikrajšali. Vendar pa so po besedah profesorja Nicholasa H. Wolfingerja žal ujeti v začarani krog, iz katerega ne morejo zlahka pobegniti!

»Odraščanje v razpadli družini močno poveča verjetnost, da se bodo otroci v odrasli dobi ločili tudi sami,« pravi Wolfinger. Do tega sklepa je prišel po desetletjih opazovanja zakonov otrok, ki so izhajali iz ločenih družin. Njegove ugotovitve so: zakon, v katerem je bil eden od zakoncev priča ločitvi staršev, ima dvakrat, zakon, kjer iz razpadle družine prihajata oba partnerja, pa trikrat večjo možnost za neuspeh v primerjavi z zakoni, kjer nobeden od partnerjev ne izhaja iz ločenih družin.

Razloge gre iskati v vzorcih, ki jih otroci usvojijo v svojih zgodnjih letih, v travmatičnih izkušnjah (še zlasti, če so bili z ločitvijo prisiljeni pretrgati stike z enim od staršev) ter v dejstvu, da otroci ločenih staršev gnezdo zapustijo prej kot njihovi vrstniki in se poročijo razmeroma mladi.

Vztrajanje v slabem zakonu na otroka, njegov psihični razvoj in oblikovanje lastnih vzorcev vpliva prav tako kvarno kot ločitev. In kadar je ta neizogibna, se morajo starši ob razhodu obnašati zelo odgovorno! Najboljše bi bilo, da bi se prijateljsko razšla in bi otroci lahko obdržali stike z obema.

Predvsem zaradi zavesti, da se otroci, ko odrastejo in so postavljeni pred svoje preizkušnje, pogosto vračajo k svojim staršem, iščejo rešitve v njihovih zgledih in obnašanjih ter jih zavedno ali nezavedno posnemajo.