Tiskane izdaje
Živimo v manjšem kraju, skozi katerega vodi dokaj prometna cesta. Vsi prebivalci, predvsem pa starši šolarjev, pogrešamo pločnik. Šolska pot je namreč speljana tudi po nekaj izjemno nevarnih odsekih. O brezvestnih voznikih, ki jim opozorilni napisi o bližini šole ne pomenijo ničesar, ne gre izgubljati besed, smo pa ob njih še toliko bolj zaskrbljeni in hkrati v dilemi: kdaj je otrok dovolj star, da se na cesto lahko odpravi sam? Od četrtega razreda so šolarji po mnenju večine že dovolj zreli, da lahko pot varno prehodijo sami. Tudi sama menim tako, a vedno zaskrbljeno pogledujem na uro, ko bi moji šolarji že morali biti doma, njih pa ni od nikoder. Olajšanje, ko jih vidim, kako se končno bližajo domačemu pragu, je neizmerno,« pripoveduje prijateljica Katarina, ki jo upravičeno skrbi varnost otrok, hkrati pa se zaveda, da morajo ti sčasoma postati samostojni udeleženci v prometu. A kdaj so dejansko sposobni za to? Starši od njih prekmalu pričakujemo preveč?
Kaj pravijo predpisi?
Otroci do sedmega leta sami ne smejo na cesto, pedagogi in šolski psihologi pa so starostno mejo postavili še nekoliko višje, saj menijo, da pred desetim letom še niso sposobni samostojno nastopati v prometu. Razlogov za to je več: njihova pozornost ni usmerjena le v dogajanje na cesti, ampak ob njej hitro opazijo stvari, ki so zanimive in jih popolnoma prevzamejo. To še posebno velja za šolarje v skupini: ob pogovoru, igri, včasih tudi prepirih kaj lahko pozabijo na nevarnosti, ki so jim izpostavljeni pri hoji po cesti. A šibka točka ni le njihova igrivost, omejuje jih tudi zaznavanje, saj vozila opazijo pozneje kot odrasli, hkrati pa vozniki težje opazijo njih. Otrokom sluh običajno ne povzroča težav, a težko določijo, iz katere strani prihaja zvok, hitrosti in razdalje vozil ne morejo natančno oceniti, in čeprav so teoretično dobro podkrepljeni s pravili, ki veljajo na cesti, jih težko posplošujejo in prenesejo v dejanske situacije.
Kar se Janezek nauči …
Ne glede na starost pa otrok ne bo sposoben sodelovati kot enakopravni udeleženec v prometu, če ne bo imel primerne vzgoje, in ta se vedno začne doma! Med drugim in tretjim letom začnejo pospešeno raziskovati okolje, zato je omenjena starost najprimernejša za prve korake v svet prometa. Najučinkovitejši način za učenje je sprehajanje po ulicah, hoja po pločnikih, prečkanje cest čez prehode za pešce, spoznavanje svetlobnih prometnih znakov ... Naloga staršev pri tem je z zgledom pokazati in z besedami poudarjati, na kaj je treba biti pozoren. Otrok vas bo gledal, poslušal in poskušal posnemati ter si tako pridobival znanje in navade, ki jih bo čez leta uporabljal tudi sam. Za učenje izkoristite vsak sprehod ali vožnjo z avtomobilom. Nadaljujte postopoma: večji ko postaja kratkohlačnik, več pravil lahko usvoji. Pojasnjujte mu, kaj pomenijo cestne oznake in prometni znaki ter kakšne nevarnosti lahko ob nepazljivosti na cesti prežijo nanj. Budno opazujte, kako se vede v prometu, in vsako njegovo pravilno vedenje obvezno pohvalite! Le tako ga boste spodbujali k pravilnemu vedenju in počasi bo spoznaval zakonitosti, ki veljajo na cesti, in se bo po njih ravnal tudi, kadar vam ne bo na očeh. In ne pozabite: za varnost otroka na cesti poskrbite tudi s primernimi oblačili svetlejših barv in z odsevnimi telesi. Brez njih otroka v mraku ali celo temi nikoli ne pustite na cesto!
V resničnem svetu je življenje le eno
»Otroci na cesti so na naši šoli večna tema. Na zadnjem roditeljskem sestanku je ena od mamic izpostavila zanimiv vidik, na katerega do tedaj nisem pomislila: imamo starši in učitelji pri učenju podmladka res v mislih vse dejavnike, ki vplivajo na njihovo vedenje? Pri tem je imela v mislih razne elektronske igrice. Na prvi pogled z udeležbo v prometu res nimajo nič skupnega, a če bi na zadevo pogledali malce širše, bi si kaj lahko priznali, da otrokom ustvarjajo povsem izkrivljeno sliko in puščajo napačen vtis. Predvsem tiste, kjer imajo junaki več življenj! Kaj potem, če eno izgubijo, še vedno jim jih ostane dovolj, da igro nadaljujejo! Marsikateri otrok v zgodnjem šolskem obdobju še ni sposoben popolnoma ločevati domišljijskega sveta od realnosti in zdi se mu, da je prav tako nepremagljiv, kot so njegovi priljubljeni junaki. Starši bi zagotovo morali razmišljati tudi o tem in nadobudnežem razložiti, da imamo v resničnem svetu vsi le eno življenje,« svoj pogled na prometno vzgojo sklene prijateljica.
