Tiskane izdaje
Najpomembnejše je to, da se na otroke ne kriči. Otroci vedo, kdaj delajo nekaj narobe, največkrat samo iščejo pozornost, zato razočaranje staršev nad njimi deluje močneje kot vpitje in grožnje. Treba jih je pustiti nekaj časa same, da spremenijo svoje vedenje. Starši naj poskušajo preprečiti morebitne spore in jih spremeniti v sodelovanje.
Otrok mora imeti občutek, da je pomemben del družine. Treba je pohvaliti stvari, ki jih naredi dobro in jih rad počne. Tako bo otrok gradil samospoštovanje in spoštovanje do staršev.
Otroci slišijo svoje ime
Otroci bodo svoje starše večkrat slišali, če bodo le ti stavek začeli z uporabo njihovega imena. Velikokrat preslišijo, kar starši povedo, dokler ne uporabijo njegovega imena. Klicanje po imenu ima večji učinek kot kričanje z razdalje.
Pogled je učinkovitejši od zapovedi
Kadar otrok počne nekaj narobe, staršev pomenljivi pogled velikokrat doseže večji učinek. Podobno je tudi z glasnim 'ne počni tega', ki ga je bolje nadomestiti z mirnim tonom, ki ga opozori in spodbudi razmišljanje, kje je otrok naredil napako.
Otroci so do sebe strožji kot njihovi starši
Otroci si želijo svobode, vendar pa si želijo tudi jasnih navodil. Zato si, kadar si nekaj želijo in vedo, kako in kdaj to napraviti, sami sebi postavijo strožja pravila, kot bi to storili starši. Bolj verjetno je, da bodo bolje opravili nekaj, če bodo to videli kot izziv – ne pa kot ukaz.
Z otrokom se pogovarjajte kleče
Kadar se želite z otrokom nekaj pogovoriti, pokleknite pred njim, saj boste tako šli na njegovo raven. Komunikacija bo tekla iz oči v oči, kar omehča strašnost pogovora, saj ta temelji na neposredni komunikaciji, ne pa, da starši s svojo večjo podobo otroku nekaj poskušajo dopovedati s prednostjo enega metra v višini, kar je že samo po sebi otroku lahko bolj nelagodno.
Niso neposlušni, samo razumejo ne
Otrokom je treba jasno in razločno povedati, kaj želimo od njih, drugače sporočila mogoče ne bodo pravilno razumeli. 'Mislim, da bi mogel to pospraviti', je bolje zamenjati s 'prosim, da to pospraviš', s čimer bo otrok bolj jasno razumel, kaj se od njega pričakuje.
Ni otrok slab, slabo je dejanje
Kadar otrok nekaj naredi narobe, ga je treba na to opozoriti, ampak ne samo tako, da mu starši rečejo 'nehaj'. Bolje je, če otroka poskušamo na napako opozoriti na bolj pozitiven način, na primer, tako da mu rečemo 'lepo, da si pripravljen pomagati, vendar ne nosi steklene vaze', saj bo otrok tako razumel, da je težava v tem, kar počne, in ne v njem samem. Starši morajo paziti, da otrok sporočila ne dojame kot 'ti si slab', 'ti ničesar ne znaš', 'vse uničiš' in podobno, saj hitro lahko te njegove napake ponotranji oziroma se z njim poistoveti.
