Zakaj kolcamo?

Navadno izgine kar samo, obstajajo pa številna domača učinkovita zdravila zoper nadležen pojav.

Objavljeno
07. februar 2011 18.37
Tomaž Kvas
Tomaž Kvas
Kihanje čisti dihalne poti in mežikanje vlaži zrkli, a čemu zaboga rabi kolcanje, razen kratkočasenju tistih, ki so okoli nas, ko se nam iz grla začnejo viti pokljajoči zvoki? To se sprašujejo tudi znanstveniki, ki pa številnim zanimivim domnevam navkljub še vedno ne vedo zatrdno, zakaj kolcamo.

To se dogaja vsem sesalcem in pojav je večinoma nedolžen. Redko pa lahko traja dlje in resno vpliva na kakovost življenja, saj ovira spanje, prehranjevanje in druženje. To je na svoji koži izkusil tudi Anglež Christopher Sands, ki je kolcal skoraj dve leti zdržema in se na ta račun moral začasno odpovedati sanjam o glasbeni karieri. Njegove težave pa zbledijo ob primerjavi s prašičjerejcem Charlesom Osbornom iz Iowe, pravim kolcamožem – to je počel kar polnih 68 let, od leta 1922 do 1990, za nagrado pa postal ponosni nosilec Guinnessovega rekorda.

Obilno, pikantno in vroče


S telesnega vidika gre za posledico neprostovoljno sunkovitega krča trebušne prepone, ki sproži refleks mišic grla, da manj kot desetinko sekunde pozneje zaprejo sapnik. Značilna zvočna spremljava nastane zaradi zapiranja sapnika in razpiranja glasilk, ko jih zadene vdihnjen zrak. Takšno krčenje prepone – dežnikasto oblikovana mišica sicer pomaga razpirati prsni koš, da se pljuča napolnijo z zrakom – nastane zaradi nepričakovane vzdraženosti preponskega ali vagalnega živca, ki uravnavata njeno delovanje.

Vzrokov za to je več. Kratkotrajno kolcanje najpogosteje povzročajo preobilen obrok, hlastno metanje hrane vase, ob katerem požiramo še zrak, in pitje gaziranih pijač. Vsi omenjeni dejavniki močno razširijo želodec, ki začne pritiskati na prepono. Živce še vzdražijo hlipanje, pikantna hrana, hitre temperaturne spremembe zunaj in znotraj organizma (če jemo ali pijemo prehladno ali prevroče), kajenje ter duševni pritiski, tesnoba in nenadno vznemirjenje. Marsikdo začne kolcati potem, ko se je močno ustrašil nečesa. To se nam rado zgodi, ko pregloboko pogledamo v kozarec, saj alkohol sprosti prepono.

Povsem druga zgodba, če traja dlje, je lahko (ni pa nujno) znak zdravstvene težave. Vzrok zanj je lahko poškodba oziroma draženje vagalnega ali preponskega živca zaradi vnetega grla, pretiranega raztezanja vratu, zgage in refluksne bolezni, vzdraženega bobniča (kadar je globoko v ušesu tujek), presnovnih motenj, ciste, tumorja ali splošne anestezije. Ponavljajoči se večdnevni napadi, ki jih spremljata nenadna izguba teže in boleče požiranje so lahko opozorilni znak za rak požiralnika, meni irski raziskovalec Tom Walsh. Po izsledkih njegove študije, ki je zajela 99 bolnikov s to obliko raka, jih je 27 odstotkov poročalo o dolgotrajnem kolcanju.

Nekdo misli na nas

Navadno izgine kar samo, obstajajo pa številna domača, bolj ali manj učinkovita zdravila zoper nadležen pojav. Nekateri prisegajo na žličko medu ali sladkorja, ki naj bi prekinila vzorec signalov, ki potujejo po vzdraženih živcih. Drugi menijo, da lahko to dosežemo tako, da zadržimo sapo in počasi štejemo do deset, preden izdihnemo. Pomagalo naj bi popiti kozarec vode, sesati kocko ledu ali reženj limone in celo pustiti, da nas nekdo prestraši ali vsaj preseneti.

Po kitajskem tradicionalnem zdravilstvu si je mogoče zoper kolcanje pomagati z akupresuro, pri kateri s pritiskom na posamezne točke uravnavamo pretok življenjske energije či. Z njo si proti nehotenemu početju pomagamo tako, da položimo dlani na obraz, pri čemer spodnja dela počivata na ličnicah, zgornja pa pokrivata oči. Hkrati z obema palcema masiramo senca z enosmernim potezanjem kože od senc proti dlanem. Med alternativne pristope spada tudi hipnoza.

Če traja več kakor dva dni zdržema ali pa je tako močno, da ne morete neovirano jesti in spati, je priporočljivo obiskati zdravnika. Ta bo ugotovil, ali se v ozadju morda ne skriva katera druga težava, in po potrebi poskušal ustaviti kolcanje z zdravili ali celo blokado živca.

Ob močnem kolcanju se lahko tolažite, da nekdo močno misli na vas, kakor govori stara slovenska vraža. Baje preneha, ko uganemo, kdo nas ima v mislih. Nekoliko bolj zapleteno izpeljavo te vraže najdemo v Laškem: ko se nam močno kolca, moramo pogledati na uro in sešteti številki, na kateri merita urna in minutna kazalca. Dobljeno število izdaja abecedni red črke, s katero se začne ime človeka, ki misli na nas.