Po štirih letih 
mrtvi brez pravice

LJUBLJANA – Od tragične nesreče na državnem poligonu 208 v Neverkah pri Pivki, v kateri so umrli trije delavci kamniškega podjetja Kik, 52-letni France Žerovnik iz Luč, 46-letni Franc Berlec iz Sel pri Kamniku in 28-letni Tomaž Kregar iz Stolnika pri Stahovici, je minilo že tri leta in pol.

Nesreča se je zgodila 18. junija 2007 med postopkom uničevanja odsluženih vžigalnikov za ročne bombe M 75. Postopek uničevanja poteka tako, da med vžigalnike položijo razstrelivo, vse skupaj zasujejo z zemljo in nato z žicami z varne razdalje sprožijo. Vendar je usodnega dne eksplodiralo že pred zasutjem, kar je bilo usodno za tri pirotehnike.

Še vedno brez pravice

Po vsem tem času pa so njihovi svojci vedno bolj obupani. Po mnenju Špele, hčerke umrlega Berlca, se namreč ni zgodilo popolnoma nič, kar bi vsaj poskusilo prinesti pravico umrlim in njihovim najbližjim. »Podjetje Kik je v stečaju, država pa se poskuša izogniti kakršnim koli povezavam z nesrečo, čeprav je ravno ona tista, ki je na podlagi pravilnika o uporabi poligona 208 odgovorna za nadzor poligona,« ocenjuje Špela Berlec.

Zaradi smrti očeta, razumljivo, trpi vsa družina. Špela je bila ob očetovi smrti stara dvajset let. Boli jo, da je ostala sama, saj je oče skrbel za vse. Ženi Andreji se je duševno ravnovesje tako porušilo, da je to vplivalo tudi na njeno telesno zdravstveno stanje. Sin Luka je bil ob očetovi smrti star šele 13 let. Predvsem zaradi poslabšanja materinega zdravja zdaj živi v rejništvu pri stricu.

Tudi Žerovnikovim se je življenje po smrti Franca obrnilo popolnoma na glavo. V odškodninski tožbi zoper podjetje Kik Kamnik žena Angela, hči Rebeka in sin Mark opisujejo, kako hudo jim je bilo, ko so izvedeli za smrt moža in očeta ter kako so se počutili šele nekaj tednov pozneje, ko so po prvem šoku začeli spoznavati, da ga res nikoli več ne bo nazaj. Angela trdi, da je bilo med njo in Francem posebno razmerje, ki je preraščalo navaden odnos med zakoncema. Pomenil ji je veliko veselje. Zdaj jo preganja osamljenost, spremljajo pa jo hude duševne bolečine. Osemnajstletna Rebeka nima več očeta, h kateremu se je lahko vselej zatekla po pomoč. Počuti se izgubljeno. Šestnajstleni Mark do konca življenja ne bo prebolel dejstva, da je izgubil očeta, ki mu je bil v veliko oporo in je bil njegov vzornik.

Nevenka in Janez Kregar sta v eksploziji izgubila sina, Brigita Mali pa zaročenca. Mati je v tožbi opisala grozljive občutke ob izgubi prvorojenca Tomaža, na katerega je bila zelo navezana. Oče pravi, da ga preganja nekakšen občutek krivde, saj je kot skladiščnik zaposlen prav v Kiku in je bil prav on tisti, ki je sinu in njegovim sodelavcem izročil eksploziv za uničevanje vžigalnikov. Brigita je s Tomažem že nekaj let živela v zunajzakonski skupnosti, izgubila pa ga je prav sredi priprav na poroko in sanjarjenj o tem, koliko otrok bosta imela.

Nihče ne odgovarja za svoja dejanja

Kljub tragičnim zgodba treh družin, ki jih je dogodek zaznamoval za vse življenje, pa so po besedah Špele obupani, ker v Sloveniji nihče ne odgovarja za svoja dejanja. Po končani preiskavi so sicer na inšpektoratu za delo ugotovili, da je za nesrečo odgovoren delodajalec, podjetje Kik Kamnik, obrambno ministrstvo, na katerem poligonu se je zgodila nesreča, pa ni krivo prav ničesar. Špela meni, da to ne drži.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Preprosto sem sita, da v naši državi nihče, ki ima določeno pozicijo, ne odgovarja za svoja dejanja.«