Podkupoval sodnika, 
vseeno mu sodijo

CELJE – Esad Ćehajić je novembra ovadil celjskega kazenskega okrožnega sodnika Milka Škoberneta, da mu je moral za odpravo pripora in preklic mednarodne tiralice v eni od svojih kazenskih zadev prek posrednikov – to sta bila po njegovih trditvah Marjan Salobir in Esad Ramić – plačati 9000 evrov podkupnine, od njega pa so zahtevali še dvakrat po 50.000 evrov. Konec januarja so vpletene v ovadbo zares aretirali, saj so se ujeli v policijsko past, ko jim je Ćehajić izročil 18.000 evrov navidezne podkupnine.

Trojica bo skoraj zagotovo odgovarjala za sprejemanje podkupnine oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju, Ćehajića pa tožilstvo ne bo preganjalo zaradi dajanja podkupnine, saj se tistemu, ki je dal podkupnino in je sam naznanil dejanje, lahko kazen odpusti.

A je vendarle moral sesti na zatožno klop celjskega okrožnega sodišča, in to prav v zadevi, zaradi katere je bojda podkupoval sodnika.

Hoče prek Trojan

Obtožnica je stara 12 let in mu očita storitev kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji v njegovem gostinskem lokalu. Primer je na vrsti šele zdaj, saj je bil Ćehajić nekaj let nedosegljiv slovenski roki pravice, pozneje pa mu je – kot je omenjal v ovadbi proti sodniku - zavlačevanje omogočal prav sodnik Škoberne.

Toda sojenje se pred celjsko okrožno sodnico Marjano Topolovec Dolinšek sploh ni začelo, saj je še pred branjem obtožnice Ćehajićev odvetnik Dragutin Mikša podvomil, da bo njegov klient pri Škobernetovih sodelavcih deležen poštenega in pravičnega sojenja, zato je predlagal prenos krajevne pristojnosti na katero od drugih okrožnih sodišč.

»Naj bo to na oni strani Trojan,« se mu je pridružil Ćehajić, pri tem pa imel v mislih morda ljubljansko okrožno sodišče, kjer bodo najverjetneje sodili tudi Škobernetu.

Sodnik kot gestapovec

»Zakaj menite, da sojenje ne bo pošteno in pravično?« je v obtoženca podrezala sodnica, Ćehajiću pa se je razvezal jezik. Ponovil je zgodbo iz ovadbe proti sodniku in se z besedami vrnil v leto 1994, ko je imel skladišče sadja, zelenjave in pijač. Nekega dne je izvedel, da je Andrej Ocvirk, ki je imel lokal Mlinarjev Janez, zaklenil vrata ter se preselil v Ljubljano, in ugotovil, da mu je za blago ostal dolžan 15.000 tedanjih mark.

Po telefonu je poklical Ocvirkovo mater in ji pustil sporočilo za sina, naj mu vrne dolg, »sicer bom poslal izterjevalce in če se bo kaj zgodilo, ne krivite mene. Ona pa mi je odvrnila: 'Gospod Ćehajić, moj mož je politik v skupščini, vi nam ne boste pošiljali izterjevalcev, za te besede pa boste šli v zapor.' Potem se je zame in za mojo družino res začela kalvarija.«

VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Ne kriminalci, zločinci«