Tiskane izdaje
V dimu
»Dober dan,« smo zakričali. Nikogar ni bilo. Tišina. Ponovili smo še glasneje: »Dober dan!« Marija je nekoliko prestrašeno odškrnila zaveso, da so se iz najrazličnejših senc prikradle njene oči. Zatem se je zavesa spet zagrnila. Počakati smo morali še nekaj trenutkov, da so se odprla tudi vhodna vrata. »Vstopite,« nam je zadovoljno velel 64-letni Ivan, ki je tako rekoč brez sprednjih zob.
Do prvega nadstropja je bilo treba skozi temačen hodnik in stopnišče, pravzaprav kokošnjak. Kure so vreščale, vonjave pa prodirale globoko v naše nosnice. Človek je pravzaprav ustaljeno bitje, nevajeno radikalnih sprememb, pri Ivanu in Mariji pa ni bilo nič običajnega. Od dima je bilo vse zakajeno, ob koncu dneva morata biti zakonca kot prekajeni šunki, kot zelhani, nas je popravil Ivan. V kuhinji nas je zazeblo, tako mrzlo imata. Ob večerih jima sveti le petrolejka, trohico upanja pa ponujata sveta Marija in maršal Tito. »Starši so bili izjemno pobožni, jaz pa sem za mojega Titeja!« je ponosno dejal Ivan.
Za tesarja
Ivan je že od rojstva tukaj. Najmlajšega otroka Matilde in Vinka so po njuni smrti uničile neštete zapuščinske razprave, vse skupaj je trajalo polnih dvajset let. Ostala mu je hiša, ki jo je zgradil leta 1974, potem ko je prišel iz Düsseldorfa. Tam je štiri leta opravljal tesarska dela, vmes pa se redno vračal domov in poprijel za vsakršno delo, edini sin pač. Žive ima še štiri sestre, Nežiko, Marijo, Anico in Regino, Jožica je umrla. Nakatere živijo le nekaj minut stran, a se tako rekoč ne srečujejo. »Nazadnje sem dve sestri videl lani poleti, ko sta šli mimo!« je dejal človek, ki je načelnejši od največjega načelneža. »Tudi jaz ne hodim nikamor!«
Jeseni 1974 sta se z Marijo poročila. V zdravilišču je bila kar 28 let natakarica. »Moja žena čudežno živi,« je rekel Ivan in jo za hip pogledal, potem pa sta skoraj sočasno izdavila: »Želiva si le normalnega življenja.« Vendar brez želje po radikalni in temeljiti spremembi pač ne bo šlo. Razkazal nam je sobo, v kateri je bil popoln kaos, vse razmetano, listi so ležali po tleh, bilo je pod lediščem, ta nesnaga je bila še iz časov zapuščinskih razprav, ko je Ivan (očitno pa tudi Marija) obupal. »Nimam energije, da bi to pospravil,« je dejal.
Denar je zgnil
Trpita, a sta brez moči. »Že deset let hodim k zdravnikom, a mi ne znajo ali pa nočejo pomagati!« V tako zakajenem prostoru nemara niti ni čudno, da ga daje silovit kašelj, poleg tega pa še želodec, revma, prostata. Njegova bela bunda je postala že povsem siva. V njej spi tudi ponoči. »Iz mene pa lije in lije ...« Vsako jutro se zbudi povsem premočen, z vročino. Spi na kavču v kuhinji, kjer je vsaj malo topleje. »Žena pa leži v spalnici, kjer je še hladneje, tudi pod ničlo,« je pojasnil in dodal, »vendar ona je lahko vsaj srečna, ker ni mokra, jaz pa ...«
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Bil sem ob ves denar, na silo so me upokojili in še elektriko odklopili.«
